Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 3631/2012 ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.3631.2012 AI generated

Appeal dismissed because plaintiff failed to prove the agreed cost-sharing key in the management contract.

Case Number VSL sodba II Cp 3631/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal was dismissed, confirming the first-instance court's rejection of the plaintiff's claim for management and operating costs. The plaintiff argued that their preparatory filings constituted sufficient evidence, but the court found the management contract's cost-sharing mechanism unclear and unproven. Consequently, the court ruled that the plaintiff failed to meet the burden of proof required to overturn the initial decision.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku 339. člen 2. odst. 15.; Zakon o pravdnem postopku 458. člen 1. odst. V sporih majhne vrednosti se sodbo izpodbija le zaradi bistvene kršitve postopka ali zmotne uporabe materialnega prava; pomanjkanje dokazov o dogovorjenem ključu delitve stroškov v pogodbi o upravljanju je razlog za zavrnitev tožbe.

Keywords

AI generated
spori majhne vrednosti pogodba o upravljanju delitev stroškov bistvena kršitev postopka etažna lastnina dokazna breme pritožba zavrnjena

Cited Legislation

AI generated
339. člen 2. odst. 15. Zakona o pravdnem postopku
458. člen 1. odst. Zakona o pravdnem postopku
1. odstavek 443. člen Zakona o pravdnem postopku
165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku
353. člen Zakona o pravdnem postopku
Stanovanjski zakon 1. člen
182. člen 1. odstavek Stanovanjskega zakona
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

[JEDRO]

Tožeča stranka ni uspela dokazati, kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjen ključ delitve stroškov, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za čas od februar 2004 do junij 2005, ker tožeča stranka ni specificirala, kaj predstavlja tožbeni zahtevek, koliko znašajo obratovalni stroški in koliko stroški upravljanja, predložene listine pa dejanskih tožbenih navedb ne morejo nadomestiti.

2. Zoper sodbo se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je kot upravnik objekta na I. 8 v L. založila denarna sredstva za toženo stranko kot lastnico stanovanja. Prva pripravljalna vloga skupaj s predlogom za izvršbo predstavlja zadostno trditveno podlago, kjer je za vsak posamezen mesece specificirano po vrsti in višini kaj se vtožuje. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub temu, da je toženi priznal, da stroškov za čas od julij 2004 do junij 2005 sploh ni plačal.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000.000,00 EUR, sodi obravnavani spor med spore majhne vrednosti v smislu določila prvega odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V teh sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Določbe v sporu majhne vrednosti tako ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. V tem postopku ni sporno, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu I. 8 v L. in da je toženi etažni lastnik. Iz določila Stanovanjskega zakona – 1, ki je v času do 24. 6. 2008 v 30. členu določal, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. V prvem odstavku 182. člena SZ-1 je določeno, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini.

6. Drugi člen pogodbe o upravljanju določa, da upravnik obračunava in razdeljuje stroške obratovanja stanovanjske hiše skladno z dogovorjenim načinom delitve stroškov, ki pa iz pogodbe ni razviden. Kje je tako določen ključ delitve in kakšen je, tako ni jasno. Ključ delitve pa je bil tudi po navedbah tožeče stranke različen. Enkrat na podlagi solastniških deležev, drugič na podlagi števila enot ali številom oseb, ki so bivale v stanovanju ali pa v razmerju med neto površino posameznih delov. Tožeča stranka ni uspela dokazati kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjen ključ delitve stroškov, zato je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pavšalen je pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sporu majhne vrednosti tudi v primerih, ko se postopek začne kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožeča stranka po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je ta dovoljena, lahko vloži le dve pripravljalni vlogi in sicer drugo v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri lahko odgovori na navedbe v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke. Zato za vlogo tožeče stranke z dne 20. 4. 2011 v določilih 30. poglavja ZPP, ki se nanaša na postopek v sporih majhne vrednosti, ni podlage. Ker nobena stranka ne more imeti več pravic, kot ji jih daje zakon, je tožeča stranka z navedbami, ki jih je oddala po izteku osemdnevnega roka po prejemu prve pripravljalne vloge tožene stranke prekludirana, kar pomeni, da absolutna bistvena kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana. Ker niso podani niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla skladno z določilom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.