Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 2448/2012 ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2448.2012 AI generated

Court rules ownership via court order is immediate; land registry entry is merely declaratory.

Case Number VSL sodba II Cp 2448/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the defendant's appeal against a first-instance judgment ordering their eviction from a shared apartment and garage. The defendant argued that ownership was only acquired upon land registry entry, citing Article 124 of the Possession Act, while the plaintiff claimed immediate ownership upon the finality of a partition judgment under Article 42 of the Property Law. The court ruled that ownership transfers instantly upon the court order becoming legally binding, making the registry entry purely declaratory in this context.

Legislator headnote

AI generated

Article 42 of the Property Law; Article 124 of the Possession Act: Ownership of immovable property is acquired by a court decision at the moment it becomes legally binding, regardless of registration, which serves only a declaratory function.

Keywords

AI generated
acquisition of ownership court decision effect land registry entry declaratory registration eviction order partition judgment property law

Cited Legislation

AI generated
Article 42 of the Property Law
Article 124 of the Possession Act
Article 92 of the Civil Procedure Act
Article 111 of the Residential Property Act
Article 350 of the Civil Procedure Act
Article 353 of the Civil Procedure Act
Article 154 of the Civil Procedure Act
Article 165 of the Civil Procedure Act
Article 155 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pridobitelj pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s sodno odločbo v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Vknjižba lastninske pravice ima v tem primeru le publicitetni (dekleratoren) pomen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan v roku 60 dni izseliti iz stanovanja na Ulici P. in ga praznega vseh svojih stvari, skupaj z garažnim boksem št. ... v pritličju garažne hiše GO-3, izročiti tožnici. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi. Navaja, da je garaža v njegovi in ne v tožničini lasti. Lastninsko pravico je pridobil na podlagi prodajne pogodbe in jo tudi vpisal v zemljiško knjigo. Če domneva lastništva ne drži, bi jo morala tožnica izpodbiti z izbrisno tožbo. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica lastninsko pravico pridobila že z dnem pravnomočnosti sklepa N 66/2003 in da je vknjižba na podlagi tega sklepa le deklaratorne narave. Po določbi 124. člena ZNP pridobi solastnik izključno pravico na dodeljeni nepremičnini šele z vknjižbo, ne pa že z dnem pravnomočnosti sodne odločbe. Stališče sodišča tudi nima podlage v 42. členu SPZ. Nadalje pravi, da stanovanje tožnice souporablja, ker je težek bolnik in nujno potrebuje občasno hitro zdravniško pomoč. Navaja še, da bi moralo sodišče v delitvenem postopku odločiti o izročitvi stvari, vendar v tej smeri ni odločalo. Tožnica bi tako imela izvršilni naslov za izpraznitev, zato posebna tožba ni dopustna in ni potrebna.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 92. členu SPZ lahko lastnik s tožbo od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. V skladu s 111. členom Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003 in nasl. - SZ-1) lahko lastnik vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, če oseba, ki uporablja stanovanje, le-tega uporablja brez ustrezne pogodbe, torej nezakonito.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica postala izključna lastnica stanovanja in garažnega boksa v nepravdnem postopku, in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa N 66/2003 z dne 22. 4. 2011. Sodišče je v nepravdnem postopku delitve solastnega premoženja pravdnih strank odločilo, da tožnica prevzame nepremičnini, ki so predmet tega postopka, v izključno last. Sklep nepravdnega sodišča je postal pravnomočen 11. 1. 2012, s tem dnem pa je tožnica postala izključna lastnica njej dodeljenih nepremičnin. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi tožnica pridobila lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl. - SPZ) se pridobi lastninska pravica na nepremičnini s sodno odločbo v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo ni pogojena z vknjižbo lastninske pravice, ki ima v tem primeru le publicitetni (deklaratoren) pomen. Tako določa tudi šesti odstavek 70. člena SPZ, ki ureja sodno delitev stvari v solastnini, medtem ko 124. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30-1481/1986 in nasl. - ZNP), na katerega se sklicuje pritožba, tega vprašanja ne ureja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica, kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju, lastnica garažnega boksa, ki je predmet tega postopka. Vknjižena lastninska pravica toženca sicer vzpostavlja domnevo lastništva, to domnevo pa je tožnica s pravnomočnim sklepom N 66/2003 uspela izpodbiti.

7. Ob ugotovitvah, da je tožnica lastnica stanovanja in garažnega boksa, da toženec v stanovanju biva in garažo uporablja (neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje) ter da za to nima pravne podlage, je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Toženec bi se lahko pred tožničino tožbo branil z ugovorom, da ima na stvari pravico, na podlagi katere na njej upravičeno izvršuje posest (93. člen SPZ in 111. člen SZ-1). Obstoja takšne pravice pa toženec ni zatrjeval. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, toženčevo zdravstveno stanje tožencu ne daje pravice do bivanja v stanovanju tožnice, če tožnica s tem ne soglaša, in zato ne predstavlja pravno relevantnega razloga za odklonitev vrnitve oziroma izročitve stvari.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je predmetna tožba nedopustna in nepotrebna. Nepravdno sodišče je sicer imelo podlago, da o obveznosti izročitve predmeta delitve odloči že v nepravdnem postopku (124. člen ZNP). Če v delitvenem postopku o tem ni bilo odločeno, to ni ovira, da tožnica izročitveni oziroma vrnitveni zahtevek uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. Tožba je torej dopustna in tudi potrebna, saj se toženec kljub pozivom tožnice iz stanovanja ne izseli in tožnici stanovanja z garažo ne izroči.

9. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl. -ZPP)), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.

(1) Glej komentar k 42. členu Stvarnopravnega zakonika, M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 254.