Slovenian Supreme Court dismisses appeal where legal interest vanished after prior final judgment on dismissal legality.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odločitev o zavrženju tožbe sta sodišči druge in prve stopnje oprli na določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, iz katere med drugim izhaja, da v primeru, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, predsednik senata takšno tožbo zavrže že po predhodnem preizkusu tožbe. To ne pomeni, da je takšna odločitev (v obliki sklepa) omejena le na postopek predhodnega preizkusa tožbe in da takšen sklep kasneje ni več predviden, oziroma (kar naj bi dejansko izhajalo iz navedb revidenta) da bi sodišče prve stopnje moralo odločanje o tej procesni predpostavki kasneje – po predhodnem preizkusu tožbe enostavno zanemariti, pa čeprav bi šele kasneje ugotovilo takšno procesno oviro za odločanje.

Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema zato, da bi moralo sodišče odločiti o ničnosti odpovedi z dne 25. 3. 2008, saj odpoved ni postala nična zgolj zato, ker je ostala v veljavi prejšnja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti ponudbe za sklenitev nove pogodbe z dne 5. 2. 2008, ki vsebuje odpoved pogodbe o zaposlitvi ter nezakonitost redne odpovedi z dne 25. 3. 2008, poziv na delo po pogodbi z dne 30. 5. 1991 in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 20. 4. 2008 dalje s povračilom stroškov postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila s pravnomočno sodbo Pd 282/2004 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 757/2006 z dne 20. 4. 2007 ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi tožniku z dne 28. 9. 2004 ter ugodeno njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Glede na takšno odločitev je tožena stranka tožniku dne 19. 2. 2008 vročila ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2008 (ki vsebuje odpoved), ki je tožnik ni sprejel, dne 25. 3. 2008 pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je bila z vročitvijo ponudbe z dne 5. 2. 2008 tožniku odpovedana pogodba in je z 19. 2. 2008 začel teči odpovedni rok. Vrhovno sodišče je nato 6. 10. 2008 s sklepom VIII Ips 331/2007 ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (Pdp 757/2006 in Pd 282/2004), v ponovnem postopku pa je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen (sodba v zadevi Pd 482/2008 oziroma Pdp 1252/2009). Pravnomočno sodbo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012. Ta odločitev je pomenila, da po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2004 in pravnomočni zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi ni bilo več podlage za nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, torej ga ta tudi ni bila dolžna pozvati na delo in mu priznati pravice iz delovnega razmerja, prenehal pa je tudi pravni interes tožnika za izpodbijanje aktov z dne 5. 2. 2008 in 25. 3. 2008, saj je tožena stranka s tem le želela izpolniti obveznost iz takrat še pravnomočne sodbe Pdp 757/2006, ki je bila kasneje razveljavljena. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbo zavrglo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da je bila ob vložitvi tožbe izkazana pravna korist tožnika, vendar je ta odpadla na podlagi ponovne odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28. 9. 2004. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2004 pomeni, da je tožniku že na podlagi te odpovedi zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, torej ne more več uspeti z zahtevkom, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepravilno uporabo prvega odstavka 274. člena ZPP, saj v predhodnem preizkusu tožbe ni bilo podlage za takšen sklep, ta podlaga pa je nastopila po tem, ko je bil v novem postopku pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za ugoditev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 28. 9. 2004.

4. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da je na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika pogodba nična, če nima podlage ali je ta nedopustna. Smiselno to velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi - kot enostransko izjavo pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana odpoved z dne 25. 3. 2008 in ponudba za sklenitev nove pogodbe z dne 5. 2. 2008 sta nični, kar bi moralo sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti ter tožniku priznati stroškovni del zahtevka. O zavrženju tožbe po 274. členu ZPP odloči sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe, ne pa sredi samega postopka - v konkretnem primeru po petih vlogah obeh strank, poravnalnem naroku, naroku za glavno obravnavo in sklepu o prekinitvi postopka. Kot že navedeno je bil tožnik v obdobju od 1. 10. 2006 do 20. 4. 2008 prijavljen v zavarovanje pri toženi stranki. Navaja tudi, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012 vložil ustavno pritožbo; v primeru da bo tej ugodeno in bodo razveljavljene prejšnje sodne odločbe ter odločeno o nezakonitosti izredne odpovedi z dne 28. 9. 2004, tožnik od tega ne bo imel nobenih koristi, saj bo odpoved pogodbe z dne 25. 3. 2008 živela. Zato ima še vedno pravni interes za ugotovitev ničnosti te odpovedi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Odločitev o zavrženju tožbe sta sodišči druge in prve stopnje oprli na določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, iz katere med drugim izhaja, da v primeru, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, predsednik senata takšno tožbo zavrže že po predhodnem preizkusu tožbe. To ne pomeni, da je takšna odločitev (v obliki sklepa) omejena le na postopek predhodnega preizkusa tožbe in da takšen sklep kasneje ni več predviden, oziroma (kar naj bi dejansko izhajalo iz navedb revidenta) da bi sodišče prve stopnje moralo odločanje o tej procesni predpostavki kasneje – po predhodnem preizkusu tožbe enostavno zanemariti, pa čeprav bi šele kasneje ugotovilo takšno procesno oviro za odločanje. Evidentno je, da sodišče nekatera dejstva oz. okoliščine, ki zahtevajo zavrženje tožbe (ne le iz razloga neobstoja pravne koristi), lahko ugotovi šele po predhodnem preizkusu tožbe.

8. To je jasno tudi v tem primeru; tožnik je ob vložitvi tožbe lahko upravičeno zahteval ugotovitev, da sta ponudba za sklenitev nove pogodbe, ki je vsebovala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 1991 ter naslednja redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2008 nezakoniti, in sicer že v skladu s specialno določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, vendar je kasneje, šele tekom postopka, pravna korist za takšno ugotavljanje in poziv tožnika nazaj na delo po pogodbi iz leta 1991, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja od 20. 4. 2008, odpadla, saj je bilo pravnomočno razsojeno o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti, reintegracijo in reparacijo v zvezi s pred tem podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28. 9. 2004.

9. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema zato, da bi moralo sodišče odločiti o ničnosti odpovedi z dne 25. 3. 2008, saj odpoved ni postala nična zgolj zato, ker je ostala v veljavi prejšnja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik tudi pozablja, da je podal zahtevek, ki je bil oblikovan v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR, in sicer zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

10. Na odločitev ne more vplivati vložitev ustavne pritožbe tožnika zoper sodbo VIII Ips 272/2010, zaradi česar je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).