Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cp 3226/2009 ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.3226.2009 AI generated

Appeal allowed; court voids first instance judgment for procedural error regarding hidden gift contract intent.

Case Number VSL sklep I Cp 3226/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appeal and set aside the first instance judgment's conviction and cost allocation sections. The lower court failed to determine whether the parties intended to conceal a gift contract within a sales agreement, a fact essential for the validity of the hidden contract claim. Consequently, the court ruled that the first instance decision violated procedural rules by not addressing this critical issue, necessitating a remand for a new trial.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 339. člen 14. točka 2; 354. člen 1. odstavek: A judgment is voidable if the court fails to ascertain a fact essential for the validity of the claim, such as the mutual intent to conceal a gift contract within a sales agreement.

Keywords

AI generated
hidden contract gift concealment procedural error remand for retrial mutual intent ZPP 339 appellate review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, sodba se v obsodilnem in stroškovnem delu (1. odstavek, točka I/1, točka I/2 in točka III izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za sklenitev navidezne pogodbe mora biti podana volja pogodbenih strank, v konkretnem primeru volja pogodbenih strank, da s kupno pogodbo prikrijeta darilno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo pod točko I/1 izreka v 1. odstavku ugotovilo, da so kupna pogodba z dne 10.11.1998, dodatek k njej z dne 29.8.2000 in dodatek k njej z dne 11.7.2003, ki sta jih sklenila F. L. st. kot prodajalec in F. L. ml. kot kupec, delno nični, in sicer v delu, kolikor vrednost nepremičnin, ki so predmet te pogodbe, presega vrednost 100.000,00 DEM kupnine in v tem delu prikrivajo sklenjeno darilno pogodbo, v 2. odstavku pa je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova kot neutemeljenega zavrnilo, v točki I/2 je odločilo, da se v zapuščino po pokojnem F. L. st. vrne darilo, dano toženi stranki F. L. ml. na podlagi pogodbe iz 1. točke glede vseh nepremičnin do 3/12, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo preostali primarni in podredni tožbeni zahtevek, pod III. točko izreka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe (1. odstavek točke I/1, točka I/2 in III. točka izreka) se je v roku pritožila prvotožena stranka F. L. iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče vrednost nepremičnin ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca R. L., ki ni ugotovil prave vrednosti nepremičnin. Tožena stranka je imela pripombe na njegovo izvedensko mnenje oziroma cenitev, ko je zahtevala cenitev nepremičnin na dan sklenitve pogodbe po stanju nepremičnin na isti dan, vendar na te pripombe ni dobila odgovora. Edini odgovor je izvedenec podal na obravnavi dne 6.5.2009, ko je izpovedal, da so v tistem obdobju cene nepremičnin neverjetno šle gor, inflacija pa ni bila taka. Kljub temu je valorizacijo vrednosti na dan sklenitve pogodbe enostavno izračunal s faktorjem inflacije. Pri tem izvedenec podatkov ni konkretiziral tako, da bi se vedelo, na katere nepremičnine se ti podatki nanašajo. Sicer pa pritožnik vztraja, da pri sporni pogodbi ne gre za prikrito darilno pogodbo, ampak izključno za kupno pogodbo, saj je pogodbena kupnina predstavljala pošteno tržno vrednost nepremičnin. Tako tudi davčni organ ob prijavi pogodbe za odmero davka ni imel pripomb na v pogodbi določeno kupnino in je od nje odmeril davek, česar zagotovo ne bi storil, če kupnina ne bi bila realna. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo poleg nesorazmerja v ceni ugotavljati tudi namen sklenitve prikrite pogodbe z namenom izigrati tožečo stranko. Bistvo za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti. Razhajanje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo mora biti pri obeh strankah. Takšna je tudi sodna praksa. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da sta prva in drugotožena stranka dejansko plačevala zapustniku mesečne zneske kot kupnino za nepremičnine in da je zapustnik grozil, da bo sicer nepremičnino prodal drugemu, je jasno, da vsaj na zapustnikovi strani ni bilo volje skleniti darilne pogodbe in jo prikriti s kupno. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je drugotožena stranka v pravdi v celoti uspela, prvotožena pa v pretežnem delu.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je pritožbena trditev, da mora biti za sklenitev navidezne pogodbe podana volja pogodbenih strank. Za ta pravdni postopek je pri prodajni pogodbi z dne 10.11.1998 in k njej sklenjenih aneksov z dne 29.8.2000 in 11.7.2003 torej pravnorelevantno ugotoviti, ali je med pogodbenima strankama F. L. st. in prvim tožencem obstajala volja za sklenitev darilne pogodbe in to darilno pogodbo prikriti v prej citirani kupni pogodbi. Da bi bila taka volja pogodbenih strank zaradi prikrajšanja otrok iz prvega zakona F. L. st. - v tej pravdi tožnikov, so tožniki zatrjevali že v tožbi. Ker se sodišče prve stopnje o tem pravnorelevantnem dejstvu v izpodbijani sodbi ni opredelilo (navideznost prodajne pogodbe in prikritost darilne pogodbe ugotovi le na ugotovljeni vrednosti nepremičnin po izvedencu v primerjavi s pogodbeno vrednostjo), ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo že iz razloga zgoraj citirane absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi prvega toženca ugoditi in odločitev s sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v izpodbijanem obsodilnem delu ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o še preostalem tožbenem zahtevku in o stroških postopka, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Pri tem naj bo pri odločanju o stroških postopka pozorno tudi na utemeljeno pritožbeno trditev, da je druga toženka v pravdi v celoti uspela. Pritožnika pa je glede oporekanja ugotovljeni vrednosti dejanske cene nepremičnin opozoriti na določbo 1. odstavka 286. člena ZPP o pravočasnosti navajanja novih dejstev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.