Appeal dismissed; probate court validly ruled on inheritance rights without referring to court when will validity was undisputed.

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

O pravicah do zapuščine prvenstveno odloča zapuščinsko sodišče. Na pravdo napoti stranke le v primeru, ko so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. O veljavnosti zapustnikove oporoke je lahko odločilo zapuščinsko sodišče, ker odločilno dejstvo, da je oporočitelj oporoko le podpisal, ne pa tudi napisal, med strankami ni sporno.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pri dedovanju zapustniku lastnega premoženja nastopilo zakonito dedovanje in na podlagi Zakona o dedovanju za dediče razglasilo zapustnikovo vdovo J.B. in tri otroke – D.M., F.B. in M.T., vsakega do ¼ zapuščine. Obrazložilo je, da zapustnik ni naredil veljavne oporoke, ker oporoka, ki jo je skupaj z ženo naredil dne 10.1.2003, ne izpolnjuje pogojev, ki jih za veljavnost oporoke predpisuje zakon o dedovanju.

Pritožuje se T.T., ki je v oporoki z dne 10.1.2003 določen za edinega dediča stanovanja z vso premičnino in nepremičnino. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa o dedovanju glede dedovanja ½ stanovanja tako, da je on dedič tega dela zapuščine, podrejeno pa razveljavitev sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je oporoko zapisala J.B., zapustnik F.B. pa jo je podpisal. Iz oporoke je razvidno, da oporočitelja – J.B. in F.B. – vso premično in nepremično zapuščino zapuščata njemu. Poudarja, da sodišče ne sme odločiti v nasprotju s pravo zapustnikovo voljo, ki jo oporoka vsebuje. Zatrjuje kršitev postopka, ker bi sodišče moralo na pravdo napotiti tiste dediče, ki oporoke ne bi priznali, medtem ko jih zapuščinsko sodišče ni niti vprašalo, ali oporoko priznavajo za veljavno.

Pritožba ni utemeljena.

O pravicah do zapuščine prvenstveno odloča zapuščinsko sodišče. Na pravdo napoti stranke le v primeru, ko so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (1. odstavek 210. čl. Zakona o dedovanju). O veljavnosti oporoke, ki sta jo skupaj napravila dva oporočitelja – zapustnik F.B. in njegova žena J.B. (tako imenovana skupna oporoka) – je lahko odločilo zapuščinsko sodišče, ker odločilno dejstvo med strankami ni sporno. To odločilno dejstvo je, da je oporoko napisala in podpisala oporočiteljica J.B., oporočitelj F.B. pa jo je zgolj podpisal.

Sodišče prve stopnje je zato lahko ugotovilo in je pravilno pravilno ugotovilo, da oporoka z dne 10.1.2003, v obsegu, kot jo je šteti za oporoko F.B., ni pravno veljavna, ker ima formalne pomanjkljivosti. Ne gre za lastnoročno oporoko F.B. (63. čl. Zakona o dedovanju), ker z njegove strani ni lastnoročno napisana, niti za pismeno oporoko pred pričami, ker oporoka ni bila napravljena v navzočnosti dveh oporočnih prič (64. čl. Zakona o dedovanju). Pri oporoki z dne 10.1.2003 gre dejansko za dve oporoki – oporoko zapustnika F.B. in njegove žene J.B.; veljavnost vsake od njiju je odvisna od tega, ali izpolnjuje zahteve, kakršne so v zakonu določene za vsako od oblik, predvidenih z zakonom. Oporoka F.B. ni sestavljena v nobeni od oblik, predpisanih z zakonom o dedovanju, zato ni veljavna. Zakon o dedovanju v 62. čl. izrecno določa, da je veljavna zgolj tista oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, ki jih določa zakon, zato ni mogoče soglašati s pritožbo, ki za odločilno šteje dejstvo, da oporoka vsebuje pravo zapustnikovo voljo. Pri testiranju ima oblika poseben pomen, zato strogih obličnostnih zahtev ni mogoče zaobiti (forma ad valorem).

Pritožniku ni mogoče pritrditi niti v tem, da sodišče zakonitih dedičev ni pozvalo, da se izjavijo o veljavnosti oporoke. Skupaj z vabilom na zapuščinsko obravnavo za dne 23.6.2009 je sodišče vsem vabljenim poslalo fotokopijo oporoke in jih pozvalo, da se v roku 15. dni izjavijo, ali priznavajo pravno veljavnost oporoke. Pisno sta odgovorili M.P. in A.Z., ki v postopku sodelujeta kot dedinji vdove J.B.. Iz dopisa, ki je v spisu na list. št. 22, je razvidno, da veljavnosti oporoke nasprotujeta zaradi napak v obliki. Ker je vprašanje veljavnosti oporoke in s tem nastopa oporočnega ali zakonitega dedovanja lahko rešeno zgolj enako za vse dediče (enotni sosporniki), je dejstvo, da je veljavnosti oporoke nasprotovala ena dedinja (pok. J.B. oz. zanjo njeni dedinji M.P. in A.Z.) razlog, da je zaradi neveljavnosti oporoke nastopilo zakonito dedovanje.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožba zavrnjena in sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrjen (2. točka 365. čl. ZPP).