Appeal dismissed; mental illness validly excuses missed court date under ZPP Art. 116 for return to previous state.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče utemeljiti z vsakim dogodkom, ki je stranki preprečil opravo zamujenega procesnega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1206/2002, z dne 07.04.2008 ter ostala procesna dejanja, opravljena po vložitvi odgovora na tožbo, razveljavilo in zadevo vrnilo v čas pred opravljenim prvim narokom za glavno obravnavno.

Zoper sklep se zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in procesnih kršitev iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. V obširni pritožbi navaja, da bolezen toženke ni opravičljiv razlog, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje. Poudarja, da ima toženka sicer res psihične težave, da pa vseeno lahko nastopa pred sodiščem sama, saj neprestano vlaga izvršbe zoper tožnika. V podkrepitev svojih navedb tožnik navaja dele izpovedbe toženke in izseke izvedenskega mnenja. Opozarja, da je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le v 3 mesecih po zamujenem dejanju, da ni imel možnosti navajanja vprašanj izvedenki in izpodbija kompetentnost izvedenskega menja. Hkrati pa pojasnjuje tudi druge okoliščine ter odnose med pravdnima strankama in podobno. Predlaga, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

Tožeča stranka je vložila še dve vlogi, ki pa jih pritožbeno sodišče pri presoji ni upoštevalo, saj nista dovoljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje sodišče dovoli, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ter če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (116. člen ZPP).

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je potrebno vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela, najpozneje pa v šestih mesecih od dneva zamude (117. člen ZPP). Predlog tožene stranke je pravočasen, saj od opravljenega prvega naroka kot zamujenega dejanja do vložitve predloga še ni preteklo šest mesecev.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče utemeljiti z vsakim dogodkom, ki je stranki preprečil opravo zamujenega procesnega dejanja. Sodišče je upravičenost toženkine zamude ugotavljalo s pomočjo izvedenskega mnenja postavljene izvedenke. Sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi tedaj, kadar samo nima ustreznega znanja, da bi ugotovilo določeno dejstvo (243. člen ZPP). Tožnik tako pridobljenemu mnenju, ki izpolnjuje vse zahteve po skladnosti in popolnosti, ne more izpodbijati kompetentnosti s svojimi strokovnimi znanji in izkušnjami iz časa življenja s toženko. Če bi bilo potrebno, bi na vprašanja sodišča ponovno odgovarjal le drug izvedenec ustrezne stroke, za njegovo postavitev pa sodišče ni imelo potrebe, saj je postavljena izvedenka svoja pojasnila podala tudi na naroku ter odpravila vse nepopolnosti in nejasnosti (1. odstavek 253. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP). Pritožnik zmotno meni, da pravica do izjave (5. člen ZPP) vsebuje tudi pravico, da sam odgovori na strokovna vprašanja in na ta način izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje tovrstna vprašanja upravičeno zavrnilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene procesne kršitve.

Tožena stranka je vabilo na prvi narok za glavno obravnavno res prejela in se zavedala njegovega pomena ter v njem navedenih posledic izostanka, a se zaradi svojega duševnega stanja (depresivne motnje, čustvene privzdignjenosti) ni bila sposobna nanj ustrezno odzvati. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da je bilo bolezensko stanje toženke resna ovira za presojo resnosti vabila in udeležbe na naroku ter s tem upravičen razlog, ki narekuje vrnitev v prejšnje stanje, saj je bila tožena stranka zaradi neudeležbe na naroku prikrajšana pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov.

Ker je predmet pritožbene presoje le odločitev sodišča prve stopnje, da se ugodi predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbeno sodišče ostalih navedb pritožnika ni presojalo.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker pravdni stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (1. odstavek 1. in 2. odstavek 163. člena ZPP).