Appeal dismissed; new evidence of pre-death sale inadmissible under inheritance appeal rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

337. členu ZPP se po 163. členu ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, razen za dejstva, ki jih mora in jih tudi lahko zapuščinsko sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so dediči pozneje najdene zapuščine, ki obsega solastninski delež do 6/24 na stanovanju v visokem pritličju na SV strani desno v skupni izmeri 54m2 v večstanovanjski stavbi na Jami 8 v Ljubljani, ki stoji na parc. št. 788/1 k.o. X, in solastninskega deleža do 5/24 na parc. št. 836/5 k.o. Y, nečaki in pranečaki zapustnice I. K. in M. S. do 1/6, A. M. S., V. G. in M. J. G. do 1/9, L. B. do 1/6 in P. S. G. ter A. S. do 1/12.

Zoper takšno odločitev se pritožuje dedinja M.S.. Opozarja, da je bil sklep o dedovanju zanjo vročen odvetniku B. P., čeprav ga ni pooblastila za zastopanje v tej zadevi. Navaja pa tudi, da je zapustnica svoj solastniški delež do 6/24 na stanovanju v večstanovanjski stavbi na ... v Ljubljani še za časa življenja prodala A.S. in zato ne more biti predmet dedovanja. Opozarja, da postopek vpisa lastništva poteka preko odvetniške pisarne B. in prilaga kopijo prodajne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ni res, kar navaja pritožnica v pritožbi, da odvetnika B. P. ni pooblastila za zastopanje v tej zadevi, saj se v spisu D 318/2002 pod A1 nahaja njeno pooblastilo. Pritožnica navaja, da je del zapuščine za časa življenja zapustnice pridobila tretja oseba, ki ni dedinja. To pomeni, da se pritožuje sebi v škodo, saj bi ob ugoditvi pritožbi sama dedovala manj. Višje sodišče je kljub temu pritožnici priznalo pravni interes za pritožbo, ker lastništvo nepremičnine prinaša tudi bremena. Odločilo pa je, da je njena pritožba neutemeljena.

Po 112. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) se za razpolaganje z etažno lastnino uporabljajo določila SPZ, ki urejajo razpolaganje z nepremičninami. To pa pomeni, da je za pridobitev lastninske pravice na stanovanju po 49. členu SPZ potreben vpis v zemljiško knjigo. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da vl. št. 1131 k.o. X, v katerem je vpisana parc. št. 788/1, ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo, zato je pritožnica tista, ki bi morala predložiti tudi dokaze za trditev, da je solastninsko pravico na stanovanju že pred zapustničino smrtjo pridobil tretji. Pritožnica je pritožbi priložila prodajno pogodbo z dne 15.12.1997, kar pomeni, da bi lahko pogodbo predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storila, to dejstvo predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Po 337. členu ZPP, ki se po 163. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do RS št. 73/04, v nadaljevanju ZD) uporablja tudi v zapuščinskem postopku (razen za dejstva, ki jih mora in jih tudi lahko zapuščinsko sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti), pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnica pa v pritožbi niti ne navaja, da so izpolnjeni ti pogoji. Pritožnica bi tako z ugovorom lahko uspela, če bi ga uveljavljala pravočasno in bi izkazala tudi, da je bil prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi že predlagan. Tega pa ni izkazala niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je imela ob izdaji izpodbijanega sklepa (so)lastninsko pravico na stanovanju še vedno zapustnica in je tako tudi pravilno z izpodbijanim sklepom odločilo o dedovanju tega premoženja. Če Alenki Sitar, ki naj bi kupila zapustničin solastninski delež na stanovanju, pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni uspelo predlagati oziroma ji ne bo uspelo vpisati prenosa lastninske pravice v zemljiško knjigo, bo na podlagi sklenjene prodajne pogodbe proti dedičem zapustnice lahko uveljavljala le obligacijsko pravico za izvršitev stvarnopravnega upravičenja (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 498/98), torej izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.