Appeal dismissed; court upheld involuntary treatment order under Mental Health Act due to lack of consent and risk of harm.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje mora v sklepu oceniti dokaze tako, da presodi zlasti, ali dokazi kažejo na tako dejansko stanje, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanju. V tem primeru gre za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za ukrep sprejema na zdravljenje brez privolitve iz 39. člena ZDZdr.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnice v Begunjah M. Ž., in sicer do 12.11.2009.

Proti temu sklepu se pritožuje M. Ž. po zagovorniku zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa. Razlogi za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom niso podani. Ugotovitve sodišča so zmotne. Tako je pridržano osebo sprejel dr. B. in ne dr. A. Ž. in o tem, kako je bil pritožnik sprejet v bolnišnico, ni mogel neposredno izpovedati. Sodišče prezre dejstvo, da je prišel v ustanovo prostovoljno. Ne drži, da so ga zasledovali in da je šel v Kranj. Ni bil brez normalne kontrole zavesti. Poudarja, da je bilo njegovo vedenje usmerjeno k cilju in da nima hude motnje presoje realnosti, kot ugotavlja izvedenec. Ne strinja se z ugotovitvami, da obstoji nevarnost nastanka hude premoženjske škode. Ravno obratno, saj mora delati, služiti denar, da mu ne odvzamejo leasing vozilo znamke Renault. Ne obstaja nevarnost agresije. Ni razvidno, kaj naj bi bila pritožnikova psihotična doživljanja in nekritična poslovna dejanja. Zato sklep ni obrazložen. Sodišče je napačno štelo roke po delovnih dnevih in je bilo že prvo zaslišanje prepozno. Napačno je zapisalo datum izdaje izpodbijanega sklepa, saj sklep ni mogel biti izdan 12.10., ko je bil pritožnik zaslišan. Napačna je ugotovitev sodišča, da pritožba ne zadrži izvršitve in ni pravne podlage za ta stavek v izpodbijanem sklepu. Predlaga dokaz in sicer zaslišanje pritožnika in poizvedbe pri V. glede leasing vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je 9.10.2009 prejelo obvestilo in predlog Psihiatrične bolnice v Begunjah, da je sicer pritožnik prišel prostovoljno 7.10.2009, vendar je svojo privolitev preklical 8.10.2009 in zato je bolnišnica sprožila postopek po 53. členu Zakona o duševnem zdravju. Sodišče prve stopnje pa je nato izdalo sklep na podlagi 61. člena Zakona o duševnem zdravju in med drugim določilo narok 12.10.2009. Narok je bil opravljen 12.10.2009 in sodišče je zaslišalo pritožnika, dr. A. Ž. in izvedenca. Istega dne je nato izdalo odločbo oziroma izpodbijani sklep, ki je bil odpravljen 13.10.2009 (list. št. 13). Zagovornik pritožnika je sklep prejel 14.10.2009 in vložil pravočasno pritožbo, ki je prispela na Višje sodišče v Ljubljani 19.10.2009 (prezentat na predložitvenem poročilu). Iz povzetih datumov izhaja, da je sodišče prve stopnje razpisalo narok v zakonitem roku in izdalo istega dne odločbo, ki jo je odpravilo naslednji dan in s tem ravnalo v skladu z 48. in 65. členom Zakona o duševnem zdravju.

Pritožnik graja sklep v delu, ko sodišče ugotavlja, da je zaslišalo dr. A. Ž.. Pritožnik trdi, da ga je sprejel dr. B. in da zato dr. A.Ž. ni mogel o sprejemu izpovedati. Iz spisa ne izhaja takšna ugotovitev. Tudi na naroku, ko je bil pritožnik zaslišan, ni izpovedoval, da bi ga sprejel drugi zdravnik. Zagovornik pritožnika je podpisal zapisnik, zato pritožbeno sodišče ne more dvomiti v vsebino zapisnika, ki je javna listina. Pritožnik pa ne ponuja dokazov o tem, da vsebina zapisnika ne bi bila pristna.

Pritožnik meni, da je dr. A. Ž. spregledal in zato tudi sodišče, da je v ustanovo prišel prostovoljno. Ta ugotovitev ne drži, saj je že v poročilu bolnišnice, na list. št. 1, zapisano, da je prišel prostovoljno (list. št. 1), vendar je svojo privolitev preklical 8.10.2009. Zato je tudi bolnišnica predlagala postopek na podlagi 61. člena Zakona o duševnem zdravju.

Pritožnik graja sklep glede ugotovitve, da je izpovedoval, da so ga zasledovali in da je šel v Kranj in da ne drži, da ni imel normalne kontrole zavesti, ter da je bilo njegovo vedenje usmerjeno k cilju. S tem pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno pa tudi trdi, da je sodišče zmotno povzelo njegovo izpovedbo. Pritožbeno sodišče je primerjalo zapis izpovedbe na list. št. 5 – 7 in ugotovilo, da je sodišče povzelo to izpoved. Pritožniku je treba pojasniti, da sodišče v sklepu mora oceniti dokaze tako, da zlasti presodi, ali dokazi kažejo na tako dejansko stanje, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanju. V tem primeru gre za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za ukrep sprejema na zdravljenje brez privolitve iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju. Pritožbeno sodišče je prebralo izpovedbo pritožnika in dokazno oceno in se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe izhaja podana ugotovitev iz sklepa. Sodišče je tudi zaslišalo A. Ž. in izvedenca, ki sta enako izpovedala oziroma da gre pri pritožniku za hudo motnjo presoje realnosti. Zlasti zaskrbljujoče je ugotovljeno dejstvo, da je pritožnik vozil avtomobil v akutnem psihotičnem stanju in tudi, da je njegovo ravnanje do sebe škodljivo (ugotovitev, da se je do golega slekel v javnosti). Izvedenec je tudi opisal, da je v stanju svoje bolezni lahko agresiven do sebe ali drugih in pojasnil, zakaj tako sklepa. Zdravnik pa je opozoril, da je odklanjal jemanje zdravil. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je sam izpovedal, da dolguje mami denar in da si upa zaslužiti vsak teden in da je to le odvisno od tega, ali gre denar v Slovenijo ali v Celovec. Izvedenec pa je tudi pojasnil, da v takem psihičnem stanju lahko v primeru, da se ne zdravi, povzroči sebi finančno škodo.

V pritožbi pritožnik trdi, da ravno ker ne bo mogel delati, ker je v bolnišnici, bo utrpel premoženjsko škodo in sicer odvzem vozila, ki ga ima na leasing. O tem predlaga kot novoto poizvedbe pri podjetju R.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je relevantno izhodišče za presojo dokaznih predlogov Zakona o duševnem zdravju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno obratno, da bi pritožnikovo delovanje v takšnem stanju in ko ne bi jemal zdravil, lahko pomenilo nekritično poslovanje in s tem tudi ogrožanje njegovega finančnega stanja. Zlasti pa pritožbeno sodišče opozarja, da je lečeči zdravnik dr. A. Ž. izpovedal, da mu je partnerka poskušala vzeti ključe od avta, da je vozil v psihotičnem stanju in da je bil to ravno razlog, da je lečeči zdravnik napotil pritožnika v bolnišnico. Zdravnik je tudi izpovedal, da so ga od začetka morali pridržati, ker je grozil, da bo vse ubil in da od takrat jemlje zdravila v raztopini ob poprejšnjem pogovarjanju. Predlagani dokaz bi bil dopusten, če bi pomenil izpodbijanje takega dejstva, ki ga določa 39. člen. Jasno pa je, da je vsaka odsotnost z dela za podjetje škodljiva. Vendar je predhodno vprašanje, ali je zdravljenje v korist pritožnika.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o duševnem zdravju. Sklep je obrazložen glede vseh pravno relevantnih dejstev, ki jih določa 39. člen Zakona o duševnem zdravju. Zato sklep ni obrazložen z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi 39. členom ZNP.

To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi z 39. členom ZNP).