Legislator Case Law & Legislation
sklep I U 2201/2011 ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.2201.2011 AI generated

Administrative court dismisses constitutional rights claim as alternative appeal remedy exists for administrative notice.

Case Number sklep I U 2201/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging an administrative notice denying participation in an inspection procedure. The plaintiff argued that the Ministry lacked jurisdiction and that the Inspectorate's silence violated constitutional rights, while the defendant submitted no response. The court ruled that the notice constituted an administrative act and that the plaintiff had an alternative right to appeal via the administrative appeal process, rendering the constitutional claim inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

ZUS-1 1. odst. 2; ZUS-1 1. odst. 4: A claim for protection of constitutional rights is inadmissible if another form of judicial protection, such as an administrative appeal, is available against the administrative act in question.

Keywords

AI generated
administrative appeal constitutional rights claim administrative notice subsidiary judicial protection inspection procedure administrative act inadmissible lawsuit

Cited Legislation

AI generated
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) 1. odst. 2.
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) 1. odst. 4.
Zakon o upravnem postopku (ZUP) 142. odst. 1.
Zakon o upravnem postopku (ZUP) 215. odst. 4.
Zakon o upravnem postopku (ZUP) 215. odst. 6.
Zakon o upravnem postopku (ZUP) 36. odst. 1. točka 2.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Toženka je z aktom, ki ga je naslovila obvestilo, odločila o tožnikovem zahtevku za udeležbo v obravnavanem inšpekcijskem postopku. To obvestilo je zato treba šteti za upravno odločbo.

Tožniku je zagotovljeno sodno varstvo zoper to obvestilo, ki pomeni negativno odločitev o njegovi udeležbi v inšpekcijskem postopku, po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, zato tožba zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna. Sodišče dodaja, da tožba zaradi kršitve ustavnih pravic ne bi bila dovoljena tudi, če omenjenega obvestila ne bi bilo mogoče šteti za upravni akt, saj bi lahko tožnik v zvezi s svojo zahtevo za udeležbo v inšpekcijskem postopku vložil tožbo zaradi molka organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri navaja, da je v zvezi z gradnjo več stanovanjskih hiš na sosednjih zemljiščih 6. 7. 2009 vložila prijavo na Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto. Gradbeni inšpektor jo je z dopisom z dne 13. 8. 2009 obvestil, da je bil v zvezi z njeno prijavo opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da so bila za stanovanjske objekte izdana gradbena dovoljenja.

Z vlogo z dne 18. 11. 2009 je tožeča stranka predlagala, naj se njena prijava ponovno preuči, 27. 6. 2011 pa je na toženko naslovila še zahtevo za vključitev v postopek in pritožbo zaradi molka organa. Na njeno urgenco je 14. 11. 2011 prejela dopis, v katerem ji je bilo pojasnjeno, da gradbeni inšpektor v obravnavanem inšpekcijskem postopku ni ugotovil kršitve predpisov o graditvi objektov in da vlagatelj pobude nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge, zakaj meni, da ima pravico udeleževati se omenjenega inšpekcijskega postopka. Med drugim navaja, da ji zaradi spremenjenega odvodnjavanja meteornih voda, ki je posledica nedovoljenih posegov v zvezi z gradnjo stanovanjskih objektov na sosednjih zemljiščih, nastaja škoda. Meni, da Ministrstvo za okolje in prostor ni pristojno za odločanje o njeni zahtevi za udeležbo v postopku, saj bi o tej zahtevi moralo odločati sodišče za prekrške. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj ugotovi, da je toženka z opustitvijo vročitve sklepa in zaradi molka Inšpektorata RS za okolje in prostor kršila ustavne pravice tožeče stranke iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS ter naj ji naloži, da tožeči stranki vroči sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v njene ustavne pravice. Sodišče pojasnjuje, da je tožba zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dopustna, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Kot že rečeno, je pogoj za sodno varstvo v upravnem sporu na tej podlagi, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pojem drugo sodno varstvo pomeni bodisi drugo sodno varstvo po ZUS-1, kar bi lahko bila tožba zoper izdani upravni akt ali tožba zaradi molka organa, bodisi sodno varstvo pred drugim sodiščem.

Sodišče najprej ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica A.A. zahtevala udeležbo v obravnavanem inšpekcijskem postopku, niti se nanjo ne nanaša dopis z dne 7. 11. 2011, v zvezi s katerim vlaga to tožbo. Ker je lahko v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (oz. kateri je bilo poseženo v ustavne pravice – opomba sodišča), je bilo treba tožbo tožnice A. A. zavreči na podlagi na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu s katero sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

V zadevi pa ni sporno, da je tožnik B.B. z vlogo, ki jo je naslovil „Zahteva za vključitev v postopek in pritožba zoper molk organa“ zahteval udeležbo v predmetnem inšpekcijskem postopku.

Na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke v postopku zavezanec. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP pa imajo pravico udeleževati se postopka tudi druge osebe, ki izkažejo pravni interes (stranski udeleženci), zato po mnenju sodišča omenjena določba ZIN ne izključuje udeležbe tretjih, če za to izpolnjujejo pogoje iz omenjene določbe ZUP. Da zavezanec ni edina oseba, ki je lahko udeležena v inšpekcijskem postopku, izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča, npr. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003, Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008.

Ker je tožnik v obravnavanem inšpekcijskem postopku zahteval vstop v postopek, bi toženka glede na citirane zakonske določbe o tej zahtevi morala odločiti, pred tem pa preveriti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za stranskega udeleženca v tem postopku. V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku v zvezi z njegovo vlogo za udeležbo v postopku izdano zgolj obvestilo z dne 7. 11. 2011, v katerem mu je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor pojasnila, da je bil inšpekcijski postopek uveden, vendar gradbeni inšpektor ni ugotovil kršitev predpisov o graditvi objektov, o čemer je bil tožnik pisno obveščen, inšpekcijski postopek pa ustavljen, zato ni razloga za izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Gradbena inšpektorica je tožniku pojasnila še, da vlagatelj pobude nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku.

Obvestilo praviloma ni upravna odločba, vendar sodišče pojasnjuje, da je tudi obvestilo mogoče šteti za upravno odločbo, če ima (ne glede na naziv) njegova vsebina elemente upravne odločbe. Iz obrazložitve omenjenega obvestila, ki se nanaša na tožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal udeležbo v inšpekcijskem postopku, je namreč razvidno, da je z njim gradbena inšpektorica tožniku pojasnila, da nima položaja stranke v predmetnem inšpekcijskem postopku, ker gre ta po določbah ZIN le inšpekcijskemu zavezancu. Glede na navedeno vsebino obvestila sodišče ugotavlja, da je toženka z njim odločila o tožnikovem zahtevku za udeležbo v obravnavanem inšpekcijskem postopku. To obvestilo je zato treba šteti za upravno odločbo.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožniku zagotovljeno sodno varstvo zoper to obvestilo, ki pomeni negativno odločitev o njegovi udeležbi v inšpekcijskem postopku, po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, zato tožba zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna. Sodišče dodaja, da tožba zaradi kršitve ustavnih pravic ne bi bila dovoljena tudi, če omenjenega obvestila ne bi bilo mogoče šteti za upravni akt, saj bi lahko tožnik v zvezi s svojo zahtevo za udeležbo v inšpekcijskem postopku vložil tožbo zaradi molka organa.

Glede na navedeno je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo, ali so izpolnjene procesne predpostavke za izpodbijanje omenjenega obvestila po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZUP ima tožnik zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, pravico do pritožbe. Kot že rečeno, je z izpodbijanim obvestilom gradbena inšpektorica Inšpektorata za okolje in prostor, ki je prvostopenjski upravni organ v obravnavanem inšpekcijskem postopku, odločila o tožnikovi zahtevi za udeležbo v tem postopku, kar pomeni, da ima tožnik zoper to obvestilo možnost vložiti pritožbo. Šele v primeru neuspeha s pritožbo pa bo imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1.

Ker je torej zoper izpodbijano obvestilo dovoljena pritožba, ki pa zaradi napačnega pravnega pouka ni bila vložena, je tožnikova tožba v smislu 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 preuranjena in jo je bilo treba zavreči.

Sodišče še opozarja, da napačen pravni pouk ne more biti v škodo tožniku, ki se je po njem ravnal (četrti odstavek 215. člen ZUP), zato teče 15-dnevni rok za pritožbo zoper izpodbijano obvestilo od dneva vročitve tega sklepa tožniku (šesti odstavek 215. člena ZUP).

V zvezi s tožnikovim ugovorom o pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor za odločanje v tem postopku, sodišče pojasnjuje, da izhaja pristojnost navedenega ministrstva oz. zdaj Ministrstva za infrastrukturo in prostor iz določb ZIN (8. člen) in Zakona o državni upravi (38. člen), določbe Zakona o prekrških pa se v obravnavanem postopku ne uporabljajo.