Administrative court dismisses appeal for untimely objection and rejects claims of coercion in tax assessments.

Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbi Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4224-03514/2011-032F z dne 18. 4. 2011 in št. DT 4224-03278/2009-032F z dne 8. 6. 2009 zavrže.

V preostalem delu se tožba zavrne.

[JEDRO]

Dokončen upravni akt prve stopnje, zoper katerega je bila dovoljena pritožba v upravnem postopku, pa ni bila vložena ali ni bila vložena pravočasno, ne more biti predmet upravnega spora niti takrat, kadar je ničen.

Prisilna izterjava z odločbo državnega organa naložene obveznosti ne more biti dejanje prisiljenja, izsiljevanja in pritiska, saj gre za z zakonom predpisano nadaljevanje in zaključno fazo upravnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijanimi odločbami tožnici odmerila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2009, 2010 in 2011. Pri odmeri so bile uporabljene določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 5/97 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, da se izpodbijane odločbe razveljavijo, odpravijo ali izrečejo za nične. Odpravijo pa naj se tudi pravne posledice, ki so iz njih nastale. Izdane so bile namreč kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska in drugih nedovoljenih ravnanj, ki so kazniva po kazenskem zakonu. Predlaga tudi razveljavitev in odpravo odločb po nadzorstveni pravici, zahteva povrnitev materialne škode v višini 160.000,00 EUR ter predlaga zadržanje izvrševanja „Odlokov o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča“ in razveljavitev Zakona o stavbnih zemljiščih. Meni, da je takšna arbitrarna določitev nadomestila v nasprotju z načeli pravne države, še posebej načela enakosti pred zakonom, saj uporabniki stavbnega zemljišča v drugi občini plačujejo bistveno nižja nadomestila ali jih celo ne plačujejo. Meni, da je ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po Zakonu o stavbnih zemljiščih v hudem nasprotju z novim pravnim redom Republike Slovenije. Uveljavlja tudi kršitev osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zakonitosti, poštenosti in pravičnosti. Meni, da Odlok in prisilna izterjava neposredno posegajo v njene pravice, pravne interese in njen pravni položaj. Zahteva tudi kazensko odgovornost vodstva občine in vodstva davčne uprave ter saniranje škode, ki ji je nastala zaradi povečanja razpok na hiši in na gospodarskem poslopju, pri čemer opozarja na ogroženost njenega življenja in življenja članov njene družine ter takojšnjo odstranitev več kot 20 m visokih lip v lasti Občine Grosuplje, ki rastjo v neposredni bližini njene hiše ter sanacijo deročih vod.

K sklepu:

Tožba v delu, ki se nanaša na odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2009 in 2011, ni dovoljena.

Po prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. To pomeni, da morajo biti zoper upravi akt izkoriščena vsa redna pravna sredstva, preden se lahko tožnik obrne s tožbo na Upravno sodišče. Dokončen upravni akt prve stopnje, zoper katerega je bila dovoljena pritožba v upravnem postopku, pa ni bila vložena ali ni bila vložena pravočasno, ne more biti predmet upravnega spora niti takrat, kadar je ničen (tako tudi Androjna, Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo, GV Založba 2006).

Ker tožnica ne navaja, da bi zoper izpodbijani odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2009 in 2011 vložila pritožbo, niti da te možnosti ni imela, kaj takega pa ne izhaja niti iz upravnih spisov, je sodišče po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo.

K sodbi:

V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi uveljavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita oziroma nična, ker naj bi bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva po kazenskem zakonu. Ker tožnica konkretno ne navede, v čem naj bi bilo prisiljenje, izsiljevanje, pritisk in katera naj bi bila druga nedovoljena dejanja, ki so kazniva po kazenskem zakonu, sodišče ocenjuje te njene tožbene ugovore kot neutemeljene. Pri tem še pojasnjuje, da prisilna izterjava z odločbo državnega organa naložene obveznosti ne more biti dejanje prisiljenja, izsiljevanja in pritiska, saj gre za z zakonom predpisano nadaljevanje in zaključno fazo upravnega postopka.

Nadalje tožnica uveljavlja, da je odločitev arbitrarna in v nasprotju z načeli pravne države in še posebej z načelom enakosti pred zakonom. Pri tem se pavšalno sklicuje na uporabnike stavbnih zemljišč v drugih občinah, ki naj bi plačevali nižja nadomestila oziroma naj jih sploh ne bi plačevali. Ker je predmet presoje zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, tožnica z navedenimi ugovori ne bi mogla uspeti, tudi če bi bili utemeljeni. Konkretnih razlogov za nezakonitost izpodbijane odločbe pa tožnica ni navedla.

Tožnica v tožbi predlaga tudi razveljavitev in odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, za kar je pristojen upravni organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), ter zadržanje izvrševanja odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ter razveljavitev Zakona o stavbnih zemljiščih, kar pa prav tako ni v pristojnosti Upravnega sodišča RS, pač pa v pristojnosti Ustavnega sodišča RS (prvi odstavek 39. člena in 43. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Glede na navedeno in ker tožnica tudi ni utemeljila očitano kršitev osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na takšno odločitev tudi ni utemeljen tožničin zahtevek za povrnitev škode.