Legislator Case Law & Legislation
VSM sklep I Ip 1035/2012 ECLI:SI:VSMB:2012:I.IP.1035.2012 AI generated

Appeal allowed; court ordered higher enforcement costs for failed seizures and cash collection.

Case Number VSM sklep I Ip 1035/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the creditor's appeal, increasing the debtor's liability for enforcement costs from 344.73 EUR to 1,062.99 EUR. The creditor argued that the first-instance court incorrectly rejected costs for three failed seizure attempts and cash collections despite prior warnings. The court ruled that the first instance erred by dismissing these necessary expenses, thereby upholding the creditor's right to full reimbursement.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): The court must review enforcement costs in the final calculation; failure to recognize necessary costs for failed seizures or cash collection violates the principle of fair trial and the debtor's right to defense.

Keywords

AI generated
enforcement costs failed seizure cash collection appellate review ZIZ enforcement ZPP appeal debt recovery

Cited Legislation

AI generated
365. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)
165. člen ZPP (drugi odstavek)
154. člen ZPP (prvi odstavek)
155. člen ZPP (prvi odstavek)
163. člen ZPP (prvi odstavek)
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov 344,73 EUR nadomesti z zneskom 1.062,99 EUR.

Dolžnika morata v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku njegove pritožbene stroške v znesku 278,52 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Stališče, da sodišče zneska dokončnega obračuna v razmerju do dolžnika ne sme več preverjati, bi pomenilo, da bi lahko ob odsotnosti upnikove zahteve za sodno varstvo v razmerju med dolžnikom in upnikom sodišče naložilo dolžniku v plačilo tudi izvršilne stroške, glede katerih se dolžnik, niti sodišče ne bi smela izjasniti. Tak pristop je nesprejemljiv z vidika dolžnikove pravice do sodnega varstva in njegove pravice do izjave kot temeljnih sestavin poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave).

Nasilen vstop je kot državni poseg v zasebno lastnino (33. člen Ustave) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave) ob upoštevanju splošnega načela sorazmernosti, ki je zajeto v načelu pravne države (2. člen Ustave), zmeraj skrajni način oprave izvršilnih dejanj. Tako mora biti nujen (neizogiben) za izvršbo, primeren (z vstopom bo dejansko mogoče poseči po rubljivih stvareh) in sorazmeren v ožjem pomenu (teža posledic nasilnega vstopa mora biti v vrednostnem sorazmerju z zasledovanimi koristmi za izvršbo), da ne pride do prekomernega posega v dolžnikove pravice ali pravice drugih prizadetih oseb zaradi nasilnega vstopa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka) in naložilo dolžniku, da v osmih dneh povrne upniku 344,73 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Proti takšni odločitvi se upnik pravočasno pritožuje v stroškovnem delu. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo kot potrebne stroške neizvedenih rubežev dne 13. 4. 2011, 17. 4. 2012 in 25. 4. 2012. Poudarja, da je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi moral izvršitelj takoj nasilno vstopiti v stanovanje, ko dolžnika ni doma in je stanovanje zaklenjeno, pri čemer je treba tehtati tudi stroške nasilnega vstopa. Opozarja na dogovor o obročnem odplačilu in v tej zvezi delna plačila izvršitelju, ki so bila kot prejem gotovine pravilno stroškovno ovrednotena skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Podaja stališče, da sodišče prve stopnje glede na dokončni obračun, ki je izvršilni naslov, ni imelo nobenega razloga, da dvomi v potrebnost teh nadaljnjih izvršilnih stroškov, pri čemer se sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 309/2011 in I Ip 247/2012. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in podrejeno spremembo izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu tako, da se dolžniku naloži v plačilo vse v stroškovniku naveden stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem upnika, da sodišče prve stopnje ob odločanju o povrnitvi upnikovih stroškov v razmerju do dolžnika ni upravičeno presojati stroškov iz dokončnega obračuna izvršitelja. Stališče, ki ga zastopa upnik, da sodišče zneska dokončnega obračuna v razmerju do dolžnika ne sme več preverjati, bi pomenilo, da bi lahko ob odsotnosti upnikove zahteve za sodno varstvo v razmerju med dolžnikom in upnikom sodišče naložilo dolžniku v plačilo tudi izvršilne stroške, glede katerih se dolžnik, niti sodišče ne bi smela izjasniti. Tak pristop je nesprejemljiv z vidika dolžnikove pravice do sodnega varstva in njegove pravice do izjave kot temeljnih sestavin poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave).

5. Iz zakonske ureditve je jasno razvidna ločitev razmerja med upnikom in izvršiteljem ter upnikom in dolžnikom (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Zavezanec za plačilo dela in stroškov izvršitelja je upnik, od dolžnika pa lahko terja povrnitev plačanih stroškov le v obsegu, ki je bil potreben (prvi odstavek 38. člena ZIZ). V tem razmerju je zakonodajalec predvidel poseben postopek upnikovega sodnega varstva, ki je omejeno na zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče (drugi odstavek 38c. člen ZIZ). Če tega edinega pravnega sredstva upnik ne uporabi, mora računati glede na opozorilo vsebovano v obračunu, da bo obračun proti njemu neposredno izvršljiv. Učinka izvršilnega naslova pa nima zoper dolžnika, ki ni naslovnik obračuna in ni v razmerju do izvršitelja. Pravilnost takega zaključka potrjuje tudi okoliščina, da izvršitelj dolžnika z obračunom ne seznanja, ampak ga vroči le upniku (prvi odstavek 38c. člena ZIZ), tako v tej fazi postopka dolžnik niti nima možnosti obračunu nasprotovati.

6. Zakonodajalec zahteve za sodno kontrolo obračuna ni vezal na noben poseben pogoj ali je - razen časovno - kako drugače omejil, zato se upnik ne more uspešno sklicevati niti na svoj zmoten pravni zaključek ali pomanjkljivo poznavanje odločilnih dejstev. Ko je zakonodajalec prepustil svobodno odločitev upniku, odpoved sodnemu varstvu v celoti bremeni upnika, ki mora glede na pomemben učinek neposredne izvršljivosti skrbno presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za njegovo odločitev glede vložitve pravnega sredstva. Od upnika kot skrbnega udeleženca v postopku se pri tem pričakuje, da bo uporabil tudi možnost seznanitve s spisovnim gradivom.

7. Odločitev naslovnega sodišča v objavljeni zadevi I Ip 309/2011 in s strani upnika priloženi zadevi I Ip 247/2012, ki se na prejšnjo zadevo sklicuje, pojasnjen vidik zanemari, zato je sodišče druge stopnje s strani upnika navedeno stališče iz obeh citiranih odločb v obravnavani zadevi z namenom večje ustavne skladnosti razlage preseglo in od njega odstopilo.

8. Vendar je pritrditi upniku, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so stroški neizvedenih rubežev dne 13. 4. 2011, 17. 4. 2012 in 25. 4. 2012 nepotrebni iz razloga nepravilno opravljenega rubeža. Upnik pravilno opozarja, da morajo biti okoliščine, ki utemeljujejo nasilen vstop v stanovanje skrbno pretehtane. Izvršitelj mora ravnati pri opravljanju rubeža kot dober strokovnjak in upoštevati dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročati nepotrebne škode ter stroškov (prvi odstavek 39. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

9. Nasilen vstop je kot državni poseg v zasebno lastnino (33. člen Ustave) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave) ob upoštevanju splošnega načela sorazmernosti, ki je zajeto v načelu pravne države (2. člen Ustave), zmeraj skrajni način oprave izvršilnih dejanj. Tako mora biti nujen (neizogiben) za izvršbo, primeren (z vstopom bo dejansko mogoče poseči po rubljivih stvareh) in sorazmeren v ožjem pomenu (teža posledic nasilnega vstopa mora biti v vrednostnem sorazmerju z zasledovanimi koristmi za izvršbo), da ne pride do prekomernega posega v dolžnikove pravice ali pravice drugih prizadetih oseb zaradi nasilnega vstopa. Nasilen vstop bo tako praviloma upravičen le v jasno podanih okoliščinah očitnega dolžnikovega izogibanja izvršbi, ko je uporaba sile neizbežna, saj blažji ukrepi ne bi bili učinkoviti. Pri tem je bistvenega pomena, da se ne povzročijo zaradi nasilnega vstopa nesorazmerni stroški glede na višino obveznosti, ki se izterjuje.

10. V obravnavani zadevi je izvršitelj želel opraviti rubež na obeh naslovih dolžnic. Dne 13. 4. 2011 je dolžnica na naslovu S. p. 28a, M., izvršitelju, ko je ta želel opraviti rubež, izročila gotovino, s katero je delno pokrila dolg, in pojasnila, da bo preostali dolg poravnala obročno, pri tem iz izvršiteljevega poročila o rubežu z dne 13. 4. 2011 še izhaja, da z nadaljevanjem premičninske izvršbe na danem naslovu ni pričakovati, da se bodo pokrili izvršilni stroški, kaj šele dolg (pod rubriko opombe, podrubriko predlog upniku). Iz navedenega jasno izhaja, da bi bilo nadaljevanje rubeža neuspešno, zato je bila priglasitev stroška neizvedenega rubeža pravilna in utemeljena.

11. Dne 17. 4. 2012 na naslovu T.v. 43, kakor izhaja iz poročila o rubežu, dolžnice ni bilo doma, izvršitelj pa je pridobil informacijo, da je stanovanje opremljeno le z osnovno starejšo stanovanjsko opremo brez vrednejših predmetov, ki bi bili primerno za rubež, s čimer je odpadel razlog za nasilni vstop (odsotnost primernosti nasilnega vstopa kot ukrepa za dosego cilja izvršbe).

12. Dne 25. 4. 2012 na naslovu S.p. 28a, kakor izhaja poročila o rubežu, dolžnice ni bilo, pri čemer naj bi se dolžnica, s tega naslova odselila na Primorsko. Glede na takšno okoliščino in dejstvo, da je bil zadnji poskus rubeža na tem naslovu izveden že pred več kot enim letom, je ravnal izvršitelj pravilno, ko je na navedenem naslovu pustil opozorilo pred nasilnim vstopom.

13. Stroški neizvedenega rubeža dne 13. 4. 2011 so bili tako potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Ti so obsegali: plačilo za neizveden rubež 133,01 EUR oziroma 637,5 točk (polovično povečanje za rubež med 16 in 20 uro iz 25% na 37,5 % – tar. št. 1), obračun zamudnih obresti 10,73 EUR (tar. št. 16), prevozne stroške 3,70 EUR (10 km), obračun stroškov 4,17 EUR oziroma 20 točk (tar. št. 16), materialni stroški 7,57 EUR (5% - tretji odstavek 10. člena Pravilnika), z 20% DDV vse skupaj znese 190,66 EUR.

14. Stroški neizvedenega rubeža dne 17. 4. 2012: plačilo za neizveden rubež 133,01 EUR oziroma 637,5 točk (polovično povečanje za rubež med 16 in 20 uro iz 25% na 37,5 % – tar. št. 1), obračun zamudnih obresti 10,73 EUR (tar. št. 16), prevozne stroške 9, 25 EUR (25 km), obračun stroškov 4,17 EUR oziroma 20 točk (tar. št. 16), materialni stroški 7,84 EUR (5% - tretji odstavek 10. člena Pravilnika), z 20% DDV vse skupaj znese 197,64 EUR.

15. Stroški neizvedenega rubeža dne 25. 4. 2012: plačilo za neizveden rubež 133,01 EUR oziroma 637,5 točk (polovično povečanje za rubež med 16 in 20 uro iz 25% na 37,5 % – tar. št. 1), obračun zamudnih obresti 10,73 EUR (tar. št. 16), prevozne stroške 3,70 EUR (10 km), obračun stroškov 4,17 EUR oziroma 20 točk (tar. št. 16), pri tem pa še za prevzem gotovine 10,43 EUR oziroma 50 točk (tar. št. 16), materialni stroški 8,09 EUR (5% - tretji odstavek 10. člena Pravilnika), z 20% DDV vse skupaj znese 203,80 EUR.

16. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo izvršiteljeve stroške prejema gotovine s strani dolžnika za dni 25. 3. 2011, 13. 4. 2011, 17. 4. 2012, 25. 4. 2012 in 23. 5. 2012. Dolžnica je bila, kakor izhaja iz potrdil o prejemu gotovinskega plačila (tako že iz prvega z dne 14. 12. 2010 - l. št. 22), posebej opozorjena, da se bodo v tej zvezi zaračunali stroški po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Dolžnica je naveden način plačila izbrala kljub takemu opozorilu, zato je stališče sodišča prve stopnje, da gre za povzročanje nepotrebne škode s strani izvršitelja in s tem nepotreben strošek, zmotno. Ko je bil prejem gotovine obračunan že ob neizvedenem rubežu 25. 4. 2012, je k zgornjim stroškom neizvedenih rubežev treba prišteti še 4X po 10,43 EUR oziroma 50 točk (tar. št. 16) za prejem gotovine in 4,17 EUR za obračun stroškov ter obračun zamudnih obresti 10,73 EUR (tar. št. 16) ter materialnih stroškov 1,25 EUR, kar z 20% DDV skupaj znese 4X po 31,54 EUR, skupaj 126,16 EUR.

17. Po pojasnjenem je upnik dodatno k že priznanim stroškom 344,73 EUR upravičen še do povrnitve 718,26 EUR izvršilnih stroškov, tako skupaj znesejo izvršilni stroški 1.062,99 EUR.

18. Sodišče druge stopnje je po pojasnjenem ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Podlaga odločitve o pritožbenih stroških so določila drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu morata dolžnika povrniti 278,52 EUR, kar predstavlja 204,60 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 3468 ZOdvT) skupaj z 20% DDV in 33,00 EUR sodne takse za pritožbo.