Supreme Court rules district court has jurisdiction over temporary order applications before legal proceedings begin.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia ruled that the District Court in Celje had jurisdiction to decide on a request for a temporary order to suspend contact between a parent and child. The lower court had previously declared itself incompetent, citing Article 10a of the Family Law Act, but the Supreme Court found this interpretation too broad. The court determined that since no legal proceedings had yet commenced regarding the contact dispute, the general jurisdictional rules of the Enforcement Act applied, placing competence with the District Court.
Legislator headnote
AI generatedArticle 5 of the Enforcement Act; Article 266 of the Enforcement Act; Article 10a of the Family Law Act: When a temporary order is requested before any legal or other proceedings are initiated, the district court retains jurisdiction under general enforcement rules, and the special provision of the Family Law Act does not exclude this competence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Za odločanje o predlogu upnice za zavarovanje z začasno odredbo je stvarno pristojno Okrajno sodišče v C.
[JEDRO]
Za odločanje o predlogih za zavarovanje z začasnimi odredbami in za samo zavarovanje v primeru, da je začasna odredba predlagana še preden je uveden pravdni ali kakšen drug postopek, četudi se s predlagano začasno odredbo predlaga začasna prekinitev stikov med staršem in otrokom, je stvarno pristojno okrajno sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v C. se je s sklepom z dne 21. 3. 2012 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero je upnica predlagala začasno prekinitev izvrševanje stikov med dolžnikom in mladoletno hčero dolžnika, dogovorjenih s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v C. z dne 16. 2. 2009, opr. št. N 881/2008. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s sklicevanjem na določbo 10. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki v razmerju do 266. člena ZIZ kot specialnejši zakon določa izjemo od splošne pristojnosti okrajnih sodišč za odločanje o predlogih za zavarovanje z začasnimi odredbami in za samo zavarovanje v primerih, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug postopek. Po navedeni določbi ZZZDR okrajna sodišča niso pristojna za vsebinsko odločanje o vprašanjih in razmerjih, ki so urejena v ZZZDR .
Po pravnomočnosti sklepa z dne 21. 3. 2012 in odstopu zadeve Okrožnemu sodišču v C., je to sprožilo spor o pristojnosti. Navajalo je, da glede na to, da pred Okrožnim sodiščem v C. ni uveden nepravdni postopek zaradi urejanja stikov med strankami predlaganega zavarovanja, glede na določbo člena 266 ZIZ Okrožno sodišče ni pristojno za odločanje o predlagani začasni odredbi. Določba prvega odstavka 10.a člena ZZZDR se sicer nanaša le na odločanje o glavni stvari in je sicer presplošna, da bi bilo mogoče iz nje sklepati na neučinkovanje določbe člena 266 ZIZ. Zato meni, da je za odločanje o predlagani začasni odredbi stvarno pristojno Okrajno sodišče v C.
Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v C.
ZIZ kot matičen predpis, ki ureja tudi postopke zavarovanja z začasnimi obredbami, v petem členu določa, da je za dovolitev (izvršbe in) zavarovanja stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače. ZIZ v 266. členu pa določa, katero od sodišč je pristojno za odločitev o predlogih za zavarovanje z začasnimi odredbami in za samo zavarovanje, med drugim v prvem odstavku navedene določbe tudi določa krajevno pristojno sodišče za odločanje v primeru, da je začasna odredba predlagana še preden je uveden pravdni ali kakšen drug postopek. Eno od zakonskih izjem iz 5. člena ZIZ predstavlja določba 5. točke drugega odstavka 101. člena Zakona o sodiščih, v kateri je izrecno določeno, da je o predlogih za izdajo začasnih odredb vloženih pred začetkom spora, o katerem bo civilno sodišče odločalo po pravilih o gospodarskih sporih oziroma v zadevah, v katerih je dogovorjena arbitrarna pristojnost ter o predlogih za izdajo začasnih odredb v zadevah za intelektualno lastnino, za odločanje na prvi stopnji pristojno okrožno sodišče. Takšne zakonske izjeme v smislu 5. člena ZIZ pa ne predstavlja tudi določba prvega odstavka 10.a člena ZZZDR. Ta sicer določa, da je za odločanje o zadevah iz tega zakona (torej ZZZDR), za katere so po tem zakonu pristojna sodišča, na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča. Vendar pa ZZZDR v 106. členu, v katerem sicer ureja stike med starši in otroki, urejanja teh stikov z ukrepi zavarovanja z začasnimi odredbami ne ureja in ne zajema. Tudi ZPP v 27. poglavju, kjer določa posebna pravila postopkov v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, v 411. členu, v katerem kot posebnost ureja tudi možnost izdaj začasnih odredb, te izrecno omejuje samo na že tekoče postopke o zakonskih sporih ali sporih iz razmerij med starši in otroki. Vsebine določbe prvega odstavka 10. a člena ZZZDR tako ni mogoče razlagati tako, da bi ta lahko predstavljala zakon, ki izključuje uporabo splošnega pravila o stvarni pristojnosti sodišč za odločanje v postopkih zavarovanja, kot tega določa 5. člen ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 266. člena ZIZ.
V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato Višje sodišče v C. sklenilo, da je za odločanje o konkretnem predlogu upnice za izdajo začasne odredbe stvarno pristojno Okrajno sodišče v C.