Administrative court dismissed appeal against procedural order halting proceedings as it is not an administrative act.

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Odločanje o prekinitvi postopka je odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnic. Sklep o prekinitvi postopka zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten, zato je moralo sodišče predmetno tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijanim aktom, št. 324-02-167/00 z dne 22. 7. 2011, odločila (1. točka izreka), da se postopek odločanja o predlogu za preklic priznanja vode kot naravne mineralne vode, ki jo črpa družba A. d.d. iz zajetja RgS-2/88 v ..., in ki se polni pod blagovno znamko Donat Mg, uveden na predlog družbe B. d.o.o., prekine. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve Vlade Republike Slovenije o določitvi koncesionarja za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 v … Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je B. d.o.o., dne 25. 5. 2011 vložil predlog za preklic priznanja naravne mineralne vode, ki jo družba A. d.d. črpa iz zajetja RgS-2/88 v … Svoj pravni interes utemeljuje z odločbo Vlade RS, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, s katero mu je bila podeljena koncesija za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88. A. d.d. je zoper prej navedeno odločbo Vlade RS vložila predlog za obnovo postopka in s tožbenim zahtevkom pred Upravnim sodiščem RS z dne 24. 11. 2009 dosegla izdajo sodbe I U 2027/2009 z dne 15. 9. 2010, na podlagi katere je bil 3. 2. 2011, na 119. seji Vlade RS sprejet sklep, da se predlogu za obnovo postopka o določitvi koncesionarja za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 A. d.d. ugodi in se dovoli obnova postopka v obsegu, da se A. d.d., kot stranskega udeleženca, pritegne v postopek podelitve koncesije. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je odločba o podelitvi koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 B. d.o.o. predmet obnove postopka in kot taka ne predstavlja zadostnega pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko ministrstvo odločilo, zato je na podlagi prvega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prekinilo postopek, dokler predhodnega vprašanja ne bo rešil pristojni organ.

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na določbo 108. člena Zakona o vodah, ki določa, da je za vsako rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin ali podzemnih voda, treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije. Skladno s prvim odstavkom 136. člena Zakona o vodah je treba koncesijo pridobiti tudi za proizvodnjo pijač. Pridobljena koncesija je torej pogoj za priznanje označbe kot naravne mineralne vode in odsotnost koncesije mora povzročiti, da se že priznana označba vode kot naravne mineralne vode prekliče. Koncesija za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač je bila z odločbo Vlade RS št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 podeljena tožeči stranki.

Zoper to odločbo je bil dovoljen upravni spor, ki ni bil vložen, s tem je postala odločba Vlade Republike Slovenije pravnomočna in za koncesionarja pravnomočno določena tožeča stranka. Kljub temu, da je bilo o določitvi koncesionarja že pravnomočno odločeno, je tožena stranka postopek prekinila, kar pomeni, da je nepravilno uporabila določbe ZUP, zaradi česar je bistveno posegla v pravni položaj tožeče stranke. Tožeča stranka sicer priznava, da je zoper odločbo z dne 14. 2. 2008 A. d.d. vložila predlog za obnovo postopka, vendar je zoper odločbo o dovolitvi obnove dne 9. 3. 2011 vložila tožbo v upravnem sporu, zaradi česar tudi ta odločba o dovolitvi obnove še ni pravnomočna.

V zadevi so torej izpolnjeni vsi pogoji, da tožena stranka meritorno odloči o predlogu tožeče stranke za preklic priznanja vode, kot naravne mineralne vode. Dodatno pojasnjuje tudi, da v konkretnem primeru vprašanje določitve koncesionarja za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 niti ni predhodno vprašanje. Sklicuje se na Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi, ki določa pogoje za izkoriščanje virov in dajanje vode v promet, kot tudi pogojev za priznavanje vode, kot naravne mineralne vod. Razumljivo je, da vode, ki se črpa v nasprotju s pogoji za izkoriščanje virov oziroma, ki se ne sme dati v promet, ni dopustno priznati kot naravne mineralne vode.

A. d.d. že zaradi tega, ker ni lastnik nepremičnine na kateri se nahaja vrtina, ni upravičena črpati vode iz nje, lastnik je tožeča stranka. Ker je že iz tega razloga treba predlogu tožeče stranke za preklic priznanja naravne mineralne vode ugoditi, vprašanje glede določitve koncesionarja niti ni takšno vprašanje, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče rešiti same zadeve, torej ni predhodno vprašanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Upravni spor je skladno z določbo 2. člena ZUS-1 dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akti ustrezajo definiciji upravnega akta, če je z njimi poseženo v pravni položaj tožnika, torej tedaj, kadar vsebujejo odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če pa z aktom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, tega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, razen če zakon izrecno ne določa drugače. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbija tiste akte, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Določba drugega odstavka 5. člena ZUS-1 torej pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za sklepe, pa so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo v taksativno določenih primerih.

V tej zadevi je tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep o prekinitvi postopka. Po presoji sodišča je odločanje o prekinitvi postopka odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnic. Sklep o prekinitvi postopka zato po presoji sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti ni sklep o prekinitvi postopka sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten, zato je moralo sodišče tožbo, ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.