Appeal dismissed; late invoice receipt does not exempt client from payment under mandate contract.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay €749.92 plus interest and enforcement costs. The defendant argued that receiving an invoice nearly a year after the service was rendered justified their refusal to pay, claiming they were unaware of the obligation. The court held that no statutory deadline exists for issuing such invoices, meaning the delay alone does not extinguish the debt or prove non-receipt of the bill.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 338. člen; 350. člen; 353. člen; 443. člen; 458. člen: The absence of a statutory deadline for issuing an invoice under a mandate contract does not relieve the recipient of the payment obligation merely because the invoice arrived late.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Rok izdaje računa za opravljene storitve po mandatni pogodbi z zakonom ni predpisan, zato dejstvo, da je tožena stranka račun prejela skoraj leto dni po opravljeni storitvi ter ga iz tega razloga zavrnila, ne utemeljuje zaključka, da je tožena stranka prosta obveznosti plačila storitve po mandatni pogodbi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL VL 152201/2009 z dne 21. 10. 2009, v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 749,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 393,28 EUR od 7. 12. 2008 dalje do plačila, od zneska 356,64 EUR pa od 14. 10. 2009 do plačila ter glede izvršilnih stroškov v 3. odstavku izreka v višini 71,48 EUR, vse v roku 8 dni.
2. Zoper takšno odločitev se brez izrecnega navajanja pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) laično pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, prav tako pa tudi sklep o izvršbi VL 152201/2009. V zvezi z računom 164/2008 vztraja, da ga je tožeča stranka izdala 28. 11. 2008, tožena stranka pa ga je prejela 7. 10. 2009 ter ga v celoti zavrnila, saj ga je prejela skoraj leto dni po opravljeni storitvi. Ta račun ni bil priložen tožbi, kot to navaja tožeča stranka. Le-ta pa tožene stranke tudi nikdar ni opozorila na plačilo tega računa, kar dokazuje, da ga tožena stranka ni prejela. V zvezi z računom 1836/2009 pojasnjuje, da ga je zavrnila, ker storitve oprave rubeža ni naročila, niti ni bila obveščena, da se bo storitev sploh izvajala. Priznava sicer, da je imela pooblastilno razmerje s tožečo stranko, vendar po njenem mnenju takšna okoliščina še ne pomeni, da lahko odvetnik ali izvršitelj opravlja izvršilna dejanja brez vednosti upnika. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Ker je predmet spora v obravnavani zadevi denarna terjatev, katere vrednost ne presega 2.000,00 EUR, je treba obravnavano zadevo presojati po pravilih v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). To pomeni, da je mogoče odločbo sodišča izpodbijati zgolj iz razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člen ZPP).
6. Sodišče druge stopnje na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da navedene kršitve v obravnavanem primeru niso podane. V zvezi z računom št. 164/2008 je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da rok njegove izdaje z zakonom ni predpisan, zato dejstvo, ki ga tožena stranka ponavlja v pritožbi, da je račun prejela skoraj leto dni po opravljeni storitvi ter ga iz tega razloga zavrnila, ne utemeljuje zaključka, da je tožena stranka prosta obveznosti plačila storitve po mandatni pogodbi. Vztrajanje tožene stranke, da račun tudi ni bil priložen tožbi in da nikoli ni prejela nikakršnega opozorila tožeče stranke na plačilo navedenega računa, pa je glede na nasprotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje v sporu majhne vrednosti vezano, neupoštevno.
7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo utemeljenost zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo storitev po računu 183/2009. Ker tožena stranka v pritožbi zgolj vztraja pri argumentih, na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju takšnim razlogom sodišča prve stopnje, kakor so zajeti v točki 6 obrazložitve, pridružuje in se nanje zgolj sklicuje.
8. Ker torej sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
9. Tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.
10. O pritožbi je v skladu s pooblastilom iz petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.