Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Cp 2706/2012 ECLI:SI:VSLJ:2012:CP.2706.2012 AI generated

Appeal dismissed; involuntary psychiatric treatment allowed to prevent danger to others under mental health law.

Case Number VSL sklep Cp 2706/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance decision to detain a patient for involuntary psychiatric treatment. The patient argued the decision was unjustified, but the court found she posed a clear danger to her husband due to untreated psychosis and suicidal ideation. Consequently, the court upheld the detention as a lawful restriction of liberty necessary to prevent harm, citing the specific statutory conditions for such measures.

Legislator headnote

AI generated

39. člen ZDZdr; 37. člen ZNP; 350. člen ZPP; Involuntary psychiatric treatment under a special ward is permissible only when necessary to avert danger posed by the patient to themselves or others, and no other form of assistance can prevent this harm.

Keywords

AI generated
involuntary psychiatric treatment danger to others special ward detention mental health law restriction of liberty appeal against detention suicidal ideation

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

V pravico do prostovoljnega zdravljenja je mogoče poseči le zaradi odvrnitve nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča ali utegne povzročiti sebi ali drugim ali z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se N.C.K. (udeleženka) zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdalj do 15.10.2012.

Udeleženka je vložila laično pritožbo, v kateri je navedla, da se s prejetim sklepom ne strinja, posebno ne z navedbo glede možnosti uboja moža. To ni niti misliti, kaj šele, da bi bilo res.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče postopek izpeljalo skladno z določili ZDZdr, ki predpisujejo pogoje in način sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Tako zdravljenje predstavlja prisilni ukrep, ki sicer močno posega v ustavno zagotovljene pravice posameznikov, vendar pa že Ustave RS sama dopušča, da se te pravice pod zakonsko določenimi pogoji omejijo. V pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS) je mogoče poseči le zaradi odvrnitve nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča ali utegne povzročiti sebi ali drugim ali z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno. Glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je na podlagi razgovora z udeleženko in zaslišanja osebne zdravnice udeleženke ter izvida in mnenja izvedenca psihiatra mag. VFR ugotovilo sodišče prve stopnje, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Udeleženka ima duševno motnjo (psihozo), ki je več let ostala nezdravljena. Pod vplivom bolezensko spremenjenega doživljanja se čuti ogroženo in k umoru svojega moža je napeljevala pacienta iz psihiatrične klinike, ki mu je po svoji profesionalni funkciji svetovalka. Slednje izhaja tako iz izpovedbe osebne zdravnice kot heteroanamnestičnih podatkov. Z obojim sta bili seznanjeni udeleženka in njena pooblaščenka, pa na naroku nista podali nobenih pripomb. Nobenega razloga ni, da bi osebna zdravnica udeleženke izpovedovala v njeno škodo. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jo pritožba izpodbija, to je, da je udeleženka napeljevala k umoru moža. Ugotovitve, da povzroča tudi hudo materialno škodo, pritožba ne izpodbija, kot tudi ne, da je do svojega stanja povsem nekritična in neuvidevna in da opušča zdravljenje. Izvedenec je strokovno utemeljil, da izkazuje preganjalno in nanašalno doživljanje. Po mnenju izvedenca in osebne zdravnice vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom, in sicer še tri tedne (do vključno 15.10.2012).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tako podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode udeleženke in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pa tudi nobena od uradoma upoštevnih kršitev pravil postopka ni bila zagrešena, zato je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).