Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 256/2012 ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.256.2012 AI generated

Appeal dismissed; liability upheld for road maintenance contractor regarding rockfall damage due to lack of proof of all required precautions.

Case Number VSL sodba I Cp 256/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against an interim judgment holding a road maintenance contractor liable for damage caused by a rockfall. The defendants argued they fulfilled their duties through regular inspections and cited the state directorate for signalization, but the court found they failed to prove they took every necessary precaution. The court ruled that the contractor's duty of care required them to recognize the increased hazard and warn the directorate, which they did not do, thus confirming the lower court's liability finding.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 350. odst. 2; OZ 6. odst. 2: A road maintenance contractor is liable for damage caused by a rockfall if they fail to exercise the due care of a good professional, specifically by recognizing heightened hazards and warning authorities when regular maintenance cannot prevent the danger.

Keywords

AI generated
road maintenance liability rockfall damage duty of care interim judgment appeal prevention of harm

Cited Legislation

AI generated
350. člen ZPP
353. člen ZPP
164. člen ZPP
10.Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo (164. člen ZPP).
6. odstavek 2. člen Obligacijskega zakonika
5. točka drugega odstavka 13. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Toženki nista dokazali, da je prva toženka storila vse, kar se od nje zahteva, da do padca kamenja na cesto in s tem do škode, nastale tožencem, ne bi prišlo, zato je podana njuna odškodninska odgovornost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta toženki odgovorni za škodo, nastalo tožnikom dne 30. 11. 2008 na cesti prvega reda G1-5, v odseku 332.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožujeta obe toženki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožnikom pa naloži povračilo pravdnih stroškov toženk. Navajata, da odgovornost vzdrževalca ni podana, saj mu ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva in vzdrževanja kritične ceste. Toženki menita, da sta z izpovedjo priče A.

H. in s predloženimi listinami dokazali, da je prva toženka poskrbela za varno odvijanje prometa, in sicer z rednimi pregledi ceste in z izkazanim opravljanjem del, ki sodi v okvir rednega vzdrževanja ceste. Opustitev, da brežina ni bila ustrezno urejena, ne sodi v okvir rednih vzdrževalnih del. Postavitev prometne signalizacije ni naloga vzdrževalca ceste, pač pa je to dolžnost Direkcije RS za ceste. Sodišče se do izpovedi priče A. H. sploh ni opredelilo, ravno ta priča pa je prepričljivo izpovedala, kako so opravljali naloge, ki so bile na vzdrževalca prenesene s koncesijsko pogodbo, povedala pa je tudi, da o postavitvi signalizacije ne odloča vzdrževalec ceste, enako pa je povedala tudi glede zaščitnih mrež na brežini in ostalih fizičnih preprek, ki preprečujejo padanje materiala iz brežine na cesto.

Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Direkcija RS za ceste je na prvo toženko s posebno koncesijsko pogodbo prenesla izvajanje rednega vzdrževanja, del, ki presegajo redno vzdrževanje, pa ni prenesla. Izvajalec je dolžan redno vzdrževati brežine (5. točka drugega odstavka 13. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik)), kar je prva toženka izvajala, kot to dokazuje priložen izpis iz dnevnika izvajanja del preglednika in izpoved priče A.

H.. Določba 13. člena Pravilnika definira pojem rednega vzdrževanja brežine. Tožniki neutemeljeno očitajo opustitev ureditve brežine prvi toženki, saj je v skladu z zakonodajo to dolžnost direkcije. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da se vsebina koncesijske pogodbe ne tiče tožnikov. Odgovornost zavarovanca druge toženke bi bila podana le v primeru, če bi njegovo neposredno krivdno ravnanje (opustitev izvajanja del rednega vzdrževanja, ki jih je prevzel s pogodbo) povzročilo škodni dogodek, o čemer pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagajo zavrnitev pritožbe. Opozarjajo na ugotovljeno dejstvo, da je bila brežina nevzdrževana in na opustitev postavitve prometnega znaka ter na dejstvo, da je A. H. povedal, da vzdrževanje brežin sodi med redno vzdrževanje cest. Vprašanje, kdo je bil dolžan postaviti prometni znak, se ob dejstvu, da četudi bi bil le-ta postavljen, toženk ne bi razbremenilo odgovornosti za škodo, izkaže za nebistveno. Dejstvo, da je je padla skala iz brežine, pomeni, da je bila brežina slabo vzdrževana. Prva toženka bi cesto in brežino morala vzdrževati na takšen način, da bi bila cesta varna za vse voznike, v predelih kjer se ve, da lahko iz brežine pade kamenje, pa je potrebno dela in aktivnosti organizirati tako, da se to prepreči in prav gotovo ne samo tako, da se enkrat dnevno delajo obhodi in kontrole. Če je bila toženka mnenja, da bi bilo potrebno brežino obnoviti, bi morala opozoriti ustrezne službe, v tej smeri pa ni storila ničesar. S tem je gotovo podana odgovornost toženk za škodo, nastalo tožnikom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pritrditi pritožbi, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženka ne more uveljavljati v razmerju do tožnikov ugovora, da s koncesijsko pogodbo ni prevzela obnovitvenih del na brežini, s katere se je na cesto zvalila skala. Vsebina koncesijske pogodbe je odločilna za odgovor na vprašanje, katere dolžnosti je prva toženka prevzela ter v zvezi s tem, ali ji je mogoče očitati opustitev katere izmed njih. Kljub takšnemu zmotnemu materialnopravnemu stališču, pa je izpodbijana sodba pravilna, saj je sodišče prve stopnje vendarle izhajalo ugotovitve, da je prva toženka opustila dolžno ravnanje, ki se nanaša na redno vzdrževanje ceste, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, kar pa je bilo s koncesijsko pogodbo na prvo toženko prenešeno.

6. Na podlagi 2. člena Pravilnika morajo biti ceste vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih, da se ohranijo ali izboljšajo njihove prometne, tehnične in varnostne lastnosti, da se ceste in okolje zaščitijo pred škodljivimi vplivi cestnega prometa ter ohranja urejen videz cest. K zagotavljanju varnega odvijanja prometa se je prva toženka zavezala tudi s koncesijsko pogodbo (2. člen), s katero je službo rednega vzdrževanja Direkcija RS za ceste prenesla na prvo toženko. Dolžnost prve toženke, ki jo je prevzela s koncesijsko pogodbo, je tako vzdrževanje cest na način, da je zagotovljena varnost na cesti. Pri tem pa se v skladu z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pri izpolnjevanju obveznosti iz koncesijske pogodbe od druge toženke zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka.

7. Sodišče prve stopnje je prvi toženki poleg pomanjkljivega pregleda brežine in ceste, ki bi zagotavljal varno odvijanje prometa na cesti, očitalo tudi opustitev obvestila Direkciji RS za ceste, da je cesta oziroma brežina v takšnem stanju, da kljub skrbnemu opravljanju del rednega vzdrževanja ni mogoče zagotoviti varnega prometa na njej. Upoštevajoč na prvi stopnji ugotovljena in v pritožbi neprerekana dejstva, da cesta v delu, kjer se je zgodil škodni dogodek, poteka pod brežino, da je delavec toženke ob predhodnem pregledu s ceste že odstranjeval kamen, kot tudi da je pred delom ceste, kjer se je zgodila nezgoda, bil kasneje postavljen znak, ki opozarja na nevarnost padanja kamenja, bi prva toženka ob izkazani potrebni skrbnosti morala zaznati povečano nevarnost zdrsa materiala iz brežine in v primeru, da z rednimi vzdrževalnimi deli tega ni mogla preprečiti, o tem opozoriti Direkcijo RS za ceste, s čimer bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za škodo. Da je to storila ni toženka niti zatrjevala niti dokazala. V takšni opustitvi dolžne skrbnosti tudi pritožbeno sodišče vidi temelj za odškodninsko obveznost, pri čemer je glede na povedano za odločitev o temelju tožbenega zahtevka nepomembno, ali med naloge rednega vzdrževanja sodi postavljanje prometnih znakov in postavitev ustrezne zaščite, ki preprečuje padanje materiala iz brežine na cesto. Zato tudi izpoved A. H. za ta postopek ni odločilna.

8. Toženki tako nista dokazali (trditveno in dokazno breme je na njima), da je prva toženka storila vse, kar se od nje zahteva, da do padca kamenja na cesto in s tem do škode, nastale tožencem, ne bi prišlo, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa s tem neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti1, ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

10.Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo (164. člen ZPP).

(1) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.“