Appeal dismissed because appellant failed to prove statutory conditions for appeal admissibility under administrative law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal, ruling that the burden of proving admissibility conditions rests entirely on the appellant. The appellant argued procedural violations and misapplication of labor law regarding work time distribution, but failed to specify which conditions under Article 83(2) of the Administrative Disputes Act were met. Consequently, the court rejected the appeal as inadmissible because the appellant did not substantiate any of the required legal grounds.
Legislator headnote
AI generatedArticle 83(2) of the Administrative Disputes Act; Article 89 of the Administrative Disputes Act: The burden of proving conditions for appeal admissibility lies with the appellant, and an appeal is inadmissible if the appellant fails to specify and prove which statutory conditions are fulfilled.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Ker revidentka v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v tem primeru izpolnjen, revizija v obravnavani zadevi ni dovoljena.
[OBRAZLOŽITEV]
I. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (sedaj revidentka) vložila revizijo.
K I. točki izreka:
2. Revizija ni dovoljena.
3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 45302-2/2004-37 z dne 20. 1. 2012, s katero je tožena stranka odločila, da se revidentka glede na 164. člen Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Navaja, da je iz pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za delo, št. 06112-1/2010 z dne 19. 3. 2010, razvidno, da je revidentka kršila delovnopravno zakonodajo, in sicer določbo 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki ureja razporejanje delovnega časa.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
5. V reviziji ni niti neposredno niti opisno navedeno, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v tem primeru izpolnjen, zato ta revizija ni dovoljenja. Zgolj revidentkino uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi po njenem mnenju napačne razlage določbe prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD (kar je sicer predmet vsebinske presoje dovoljene revizije), in v zvezi s tem zatrjevanje kršitev ustavnih načel (14., 74. in 155. člen Ustave RS) same po sebi glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme ne zadoščajo za dovoljenost revizije.
6. Ker revidentka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.
K II. točki izreka:
7. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, zato revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.