Legislator Case Law & Legislation
sodba III U 405/2011 ECLI:SI:UPRS:2012:III.U.405.2011 AI generated

Administrative court dismisses appeal because Ministry failed to sufficiently justify conditional pardon denial under Criminal Code. Verdict: partially_allowed

Case Number sodba III U 405/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the Ministry of Justice's appeal, ordering the revocation of the decision denying conditional pardon and remanding the case for reconsideration. The plaintiff argued the decision was insufficiently reasoned, noting the prison report indicated remorse and partial restitution, contradicting the Ministry's claim of unproven non-recidivism. The court ruled that despite the discretionary nature of the decision, the Ministry failed to provide adequate justification for rejecting the pardon based on the available evidence and statutory criteria.

Legislator headnote

AI generated

88. člen KZ-1; Po določilih prvega in petega odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je kot prvi pogoj določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, čeprav je izdana po prostem preudarku, v obrazložitvi ni dovolj obrazložila, zakaj je odločila tako, kot je.

Keywords

AI generated
conditional pardon Criminal Code administrative appeal insufficient reasoning non-recidivism prison report remand for reconsideration

Cited Legislation

AI generated
88. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)
64. člen ZUS-1
25. člen ZUS-1
3. člen pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje številka 725-407/2010/15 z

dne 13. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 80,00 EUR-ov v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Tožena stranka v izpodbijani odločbi, čeprav je izdana po prostem preudarku, ni dovolj obrazložila, zakaj je zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust.

[OBRAZLOŽITEV]

Ministrstvo za pravosodje je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka prestaja enotno kazen sedem let zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, odprti oddelek Puščava. Komisija za pogojni odpust je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sprejela odločitev, da tožeče stranke pogojno ne odpusti, saj v času odločanja dne 13. 9. 2011, še ni povrnila premoženjsko pravnega zahtevka in pri njej zaenkrat še niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi komisija lahko utemeljeno pričakovala, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Opozarja na poročilo zavoda o poteku prestajanja kazni, ki je zanjo ugodno. Ob tem še navaja, da se v skladu z 88. členom KZ-1, pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Glede na navedene določbe Kazenskega zakonika ji ni mogoče očitati ponovitvene nevarnosti, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, saj je bila že leta 1996 izpuščena iz pripora. Takrat je bilo ugotovljeno, da ni ponovitveno nevarna. Tudi sicer ne more biti ponovitveno nevarna, saj je očitana kazniva dejanja storila kot odvetnik, kar pa že vse od leta 1996 ni več. Poleg tega je vse od 1995 oziroma 1996, ko se je kazenski postopek zoper njo začel do leta 2008, ko je bil zaključen, delala in v tem času ni bila v kakšnem drugem kazenskem postopku. Časovno obdobje 15-ih let brez storitve kaznivega dejanja oziroma kazenskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja pa mora biti dovolj, da ni ponovitveno nevarna. Navaja še, da že dolgo koristi zunajzavodske ugodnosti, proste izhode, namenske izhode, namenske izhode povezane z izobraževanjem, nenadzorovane obiske zunaj zavoda, dodatne zunajzavodske ugodnosti povezane z nastanitvijo v OO Puščava in počitnice povezane s statusom izobraževanca. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Komisiji za pogojni odpust v ponoven postopek. Hkrati naj sodišče toženi stranki naloži, da ji povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožba ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Zakonodajalec je institut pogojnega odpusta prestajanja kazni uredil z določili 88. člena KZ-1. Po določilih prvega in petega odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je kot prvi pogoj določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, pa se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upošteva predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapor, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, čeprav je izdana po prostem preudarku, v obrazložitvi ni dovolj obrazložila, zakaj je odločila tako, kot je. V izpodbijani odločbi je namreč navedla, da je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni in ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da tožeče stranke pogojno ne odpusti saj še ni povrnila premoženjsko pravnega zahtevka ter še niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi komisija lahko utemeljeno pričakovala, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovila. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v poročilu o obsojencu, številka 720-1516/2010/12 125002 z dne 26. 8. 2011 navedel, da tožeča stranka kaznivo dejanje obžaluje, da je že poravnala del premoženjsko pravnih zahtevkov, ki jih v poročilu konkretno navaja, ter da obveznosti do Banke A., od januarja 2011 poravnava v zneskih 50,00 EUR-ov mesečno. Glede na vse navedeno iz mnenja zavodske strokovne skupine izhaja, da utemeljeno pričakujejo, da ne bo ponovila kaznivega dejanja in predlagajo pogojni odpust s 1. 10. 2011, ko bo prestala 61,8 % kazni zapora. Glede na navedeno mnenje zavoda, ter peti odstavek 88. člena KZ-1, bi morala tožeča stranka ustrezno obrazložiti svojo odločitev, da prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust zavrne, saj na podlagi citiranega poročila zavoda ni mogla priti do zaključka, da še niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno pričakovala, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja tožeča stranka ne bo ponovila.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopke.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožeča stranka upravičena do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 3. člena navedenega pravilnika je tožeča stranka, ki v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičena do stroškov v višini 80 EUR-ov.