Legislator Case Law & Legislation
Sodba II Ips 382/2010 ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.382.2010 AI generated

Appeal dismissed; court upheld trial court's finding of no misunderstanding between parties regarding property division.

Case Number Sodba II Ips 382/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's revision against the second-instance judgment regarding a will-based agreement on property division. The applicant argued that a misunderstanding existed between the parties regarding joint ownership versus co-ownership, claiming the trial courts failed to assess their true intent. The court rejected this, ruling that the lower courts correctly found no misunderstanding based on the parties' explicit statements and physical division of assets, and that challenging factual findings is inadmissible on revision.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o dednem postopku (ZDP): Revision is inadmissible when it challenges factual findings or the assessment of true versus declared intent, as the revision court is bound by the established factual basis.

Keywords

AI generated
revision appeal true intent declared intent property division co-ownership joint ownership factual findings

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Upoštevanje dejanske ugotovitve, ki jih tožnik nedopustno izpodbija, je materialnopravno pravilna presoja, da nesporazuma med pravdnima strankama ni bilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti dednega dogovora, ki sta ga s tožencem sklenila v zapuščinskem postopku po pokojni J. V. Navajal je, da je dedni dogovor v delu, ki določa solastnino vsake pravdne stranke do deleža 1/2, neobstoječ, saj pravdni stranki tedaj nista razlikovali med skupno lastnino in solastnino in tako nista mogli oblikovati volje za ustanovitev solastnine. Na teh nepremičninah je zahteval vknjižbo skupne lastnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik podal izrecno izjavo volje glede ustanovitve solastnine, da je med strankama očitno obstajalo soglasje o delitvi zapuščine ter da tožnik ni uspel dokazati neskladja med resnično in izjavljeno voljo. Tožnikove navedbe o nepoznavanju prava je označilo za nerelevantne, saj pravna zmota ni opravičljiva.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo v stroškovnem delu, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišči tožniku nista dali možnosti dokazati, da je resnična volja odstopala od izjavljene, zato je podana procesna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačne presoje, da med strankama ni prišlo do nesporazuma. Sodišči bi namreč morali tožnikov predlog v zapuščinskem postopku obravnavati z vidika resnične in ne izjavljene volje, iz predloga pa je razvidno, da tožnik med solastnino in skupno lastnino ni razlikoval, torej ni imel resnične volje za ustanovitev solastnine. Sodišči sta napačno presojali tudi navedbo tožnika, da si je samoumevno predstavljal delitev zapuščine izključno s tožencem, saj je iz izjave razvidno, da na nepremičninah ni želel ustanoviti solastnine.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revident zatrjuje obstoj absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imel možnosti dokazati neskladja med resnično in izjavljeno voljo ter poudarja, da ob sklepanju pogodbe ni bilo soglasja resničnih volj sopogodbenikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča druge stopnje ustrezne razloge o skladnosti resnične in izjavljene volje tožnika. Prvostopenjsko sodišče je stališče o skladnosti med resnično in izjavljeno voljo tožnika sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, ugotovitev pa je prestala tudi pritožbeni preizkus. Revidentovo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč tako ne pomeni procesne kršitve, temveč izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni več dopustno.

8. Revident meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj sta nepravilno presodili, da nesporazuma med strankama ni bilo. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, kot je bila ugotovljena s strani sodišč nižjih stopenj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil skupni namen pravdnih strank razdelitev zapuščine in sta ravno v ta namen nekatere nepremičnine fizično razdelili, na nekaterih nepremičninah pa ustanovili solastnino. Tožnik je voljo po ustanovitvi solastnine izrecno izjavil ter je izjavljena volja tudi ustrezala njegovi resnični volji. Revidentovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam z vztrajanjem, da njegova resnična volja ni ustrezala izjavljeni volji, ni upoštevno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da med strankama ni bilo nesporazuma. Sodišči sta tožniku obenem pojasnili, da morebitna pravna zmota, ki sicer v predmetnem postopku ni bila uveljavljana, niti izkazana, ni opravičljiva.

9. Revident zatrjuje tudi napačno presojo njegove izjave, da si je predstavljal delitev zapuščine izključno s tožencem, saj naj bi bilo iz izjave razvidno, da je želel ustanoviti skupno lastnino in ne solastnine. Revident s tem izpodbija dokazno oceno nižjestopenjskih sodišč glede vprašanja tožnikove resnične volje, ki zaradi prepovedi iz 3. odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

10. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.