Supreme Court dismisses appeal in property dispute where oral agreement grants tenant possession rights.

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencu plačati stroške revizijskega postopka v znesku 252,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Toženčeva pravica do posesti temelji na odplačnem ustnem dogovoru pravdnih strank.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan izročiti v posest parc. št. 780/1, vpisano v vl. št. ..., k. o. ... Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna, ker je pri prvem sojenju menilo, da zakupa ni, ker ni podana ustrezna trditvena podlaga, pri drugem sojenju (ob enaki trditveni podlagi pravdnih strank) pa, da je tak posel dokazan in da ima toženec še naprej pravico do posesti (ker je tožnik potrdil, da je od toženca prejel 24.000 DEM kot plačilo za dostop na parcelo). Poudarja, da pravdni stranki nista sklenili nobenega pravnega posla, ki bi toženca upravičeval do posesti, in da ima toženec del sporne parcele v posesti brez pravne podlage. Toženec tudi nikoli ni trdil, da ima sporno parcelo v zakupu za 99 let, listina v prilogi A2 pa ni podpisana in že zato ni pogodba. V nadaljevanju z obširnim analiziranjem vsebine listinskih dokazov in izpovedb strank skuša predstaviti sklep, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena zakupna pogodba. Sicer ne zanika, da je (med pogajanji o prodaji sporne parcele) od toženca prejel 24.000 DEM, ker mu je „omogočil dostop“, vendar poudarja, da do sklenitve pravnega posla, ki bi tožencu dajal pravico do posesti, ni prišlo. Zato je zaključek sodišč, da je bil sklenjen dogovor, da toženec plača 24.000 DEM in s tem pridobi pravico do posesti, napačen in v nasprotju z voljo pravdnih strank. Zatrjuje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz 14., 22., 25., 33. in 67. člena Ustave ter iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in iz 1. člena Protokola k EKČP z dne 20. 3. 1952. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Zgolj prepis zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Revidentovo analiziranje vsebine listinskih dokazov in izpovedb strank pa ne presega ravni neupoštevnega očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna. Iz 22. člena Ustave izhaja (tudi) jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, vendar je to jamstvo prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Za to pa v izpodbijani sodbi ne gre.

8. V lastninski tožbi za vrnitev stvari v posest (rei vindicatio), v kateri tožnik trdi, da je lastnik individualno določene stvari, in zahteva njeno vrnitev, se toženec lahko brani tako, da izkaže pravico do posesti (93. člen Stvarnopravnega zakonika).

9. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik od toženca prejel skupno 24.000 DEM in da toženčeva pravica do posesti temelji na odplačnem ustnem dogovoru pravdnih strank. V zvezi s tem velja dodati, da je eno temeljnih načel obligacijskega prava načelo avtonomije, ki daje udeležencem obligacijskih razmerij pravico, da prosto urejajo svoja razmerja. Zato sta sodišči prve in druge stopnje ob doslej ponudenem trditvenem gradivu pravdnih strank pravilno zaključili, da je toženec (še naprej) upravičen do posesti sporne parcele. To pomeni, da je odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izročitev nepremičnine v posest materialnopravno pravilna.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, tožencu pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.