Appeal allowed; first instance verdict revoked for violating defendant's right to cross-examine expert witness.

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v dopolnitev postopka in novo odločanje.

[JEDRO]

Odločitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti za obravnavano kršitev, ki temelji izključno na zaključkih v postopku postavljenega sodnega izvedenca, katerega neposredno zaslišanje sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, čeprav gre za obremenilni dokaz, temelji na bistveni kršitvi določb postopka iz 6. točke 155. člena ZP-1, ki določa, da je ta bistvena kršitev določb postopka o prekršku podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati.

V primeru, če obdolženec zahteva zaslišanje obremenilne priče, takega dokaznega predloga ni mogoče zavrniti, saj ta njegova pravica izhaja neposredno iz d) točke 3. odstavka 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustavo uporablja neposredno.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 460,00 eurov in stranska sankcija šest kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter naložilo plačilo stroškov postopka.

Zoper tako odločitev je obdolženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obdolženec se namreč ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki temelje na mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, saj so ti napačni. V zvezi z ugotovitvami izvedenca je obdolženec zahteval neposredno zaslišanje izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo in je zato s tem storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Dokazi se pred sodiščem izvajajo neposredno in pravilo je, da izvedenec ustno podaja svoje mnenje, zaradi česar obdolžencu predhodno ni bilo potrebno konkretno navajati, s čim izrecno se obdolženec ne strinja. V tem postopku pa je izvedensko mnenje ključen dokaz in bi tudi iz tega razloga sodišče moralo izvedenca neposredno zaslišati.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotovilo, da pritožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku absolutnega značaja iz 6. točke 155. člena ZP-1, na tako kršitev pa je tudi sicer višje sodišče dolžno paziti že po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, skoraj izključno oprlo na zaključke sodnega izvedenca za promet, podane v izvedenskem mnenju, te zaključke pa po oceni sodišča prve stopnje potrjujejo tudi izpoved oškodovanke in glede hitrosti obdolženčeve vožnje tudi njegov zagovor. Iz podatkov v spisu pa je razvidno še, da je obdolženčev zagovornik po prejemu pisnega izvedenskega mnenja predlagal neposredno zaslišanje izvedenca, saj se obdolženi z zaključki izvedenca, podanimi v pisnem izvedenskem mnenju, ni strinjal, vendar je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da obdolženi ni pojasnil, kateri zaključki so napačni in kaj naj bi izvedenec dodatno pojasnil.

Tako odločitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti za obravnavano kršitev, ki temelji izključno na zaključkih v postopku postavljenega sodnega izvedenca, katerega neposredno zaslišanje sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, čeprav gre za obremenilni dokaz, temelji na bistveni kršitvi določb postopka iz 6. točke 155. člena ZP-1, ki določa, da je ta bistvena kršitev določb postopka o prekršku podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati.

Bistvo pravičnega postopka o prekršku je namreč tudi pravica do poštenega sojenja, ki sicer v Ustavi Republike Slovenije (Ustavi) ni neposredno določena, izhaja pa iz vrste pravic v postopku o prekršku, med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah navedlo, da je za pošteno sojenje bistveno, da ima oseba, katere pravica, dolžnost ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.

Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je analogna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja (na primer odločba Ustavnega sodišča, št. Up 751/02 itd.). Pravna jamstva tako tudi v postopku o prekršku obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist ter da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem (četrti odstavek 114.

člena ZP-1, tretja alineja 29. člena Ustave). Za uresničitev te pravice je tako potrebno med drugim obdolžencu omogočiti, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, med take pa sodi tudi izvedenec, ki sicer v postopku o prekršku praviloma izdela le pisno izvedensko mnenje, ki pa mora biti obdolžencu tudi posredovano, da lahko nanj poda pripombe. Vendar pa v primeru, da obdolženec zahteva zaslišanje obremenilne priče, takega dokaznega predloga ni mogoče zavrniti, saj ta njegova pravica izhaja neposredno iz d) točke tretjega odstavka 6.

člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno (glej tudi odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 207/99, Up 528/03, Up 124/04, Up 719/03, Up 849/05 itd.). Iz navedenih odločb Ustavnega sodišča pa je tudi razvidno, da je mogoče breme utemeljevanja dokaznega predloga naložiti obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. S tem ko sodišče prve stopnje kljub zahtevi obdolženčevega zagovornika za neposredno zaslišanje izvedenca kot priče tega dokaznega predloga ni dopustilo z utemeljitvijo, da obdolženec ni podrobno navedel, s katerimi zaključki izvedenca se ne strinja in kateri so napačni ter kaj naj bi izvedenec dodatno pojasnil, pa je obdolženca onemogočilo v njegovi pravici do obrambe in s tem do zaslišanja te obremenilne priče ter v njegovi pravici, da izpodbije njeno obremenilno mnenje s postavljanjem vprašanj in da na ta način preveri njegovo verodostojnost.

S takim postopkom pa je bilo obdolžencu vzeto pravno jamstvo, ki mu ga zagotavlja EKČP, to je, da zasliši obremenilno pričo in da izpodbija njeno izpovedbo in s tem je tudi bila kršena pravica do obrambe, ki sodi med z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj se je sodišče pri svoji odločitvi o obdolženčevi odgovornosti skoraj izključno oprlo na zaključke sodnega izvedenca, podane v izvedenskem mnenju, torej kot obremenilnega dokaza in tudi ostali izvedeni dokazi, to je zaslišanje oškodovanke in obdolženčev zagovor so bili presojeni predvsem z vidika ali potrjujejo zaključke sodnega izvedenca (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča, št.

Up 719/03). Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje.