Court holds statute of limitations for insurance subrogation claims begins when insured learns of damage, not when claim transfers to insurer.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na določbo 6. odst. 357. člena OZ za tek zastaranja odškodninske terjatve ni pomembno, kdaj je terjatev prešla na zavarovalnico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 127,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi umika tožbe je postopek za preostali del tožbenega zahtevka ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 130,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je lahko za celoten obseg škode izvedela šele takrat, ko je plačala zadnji račun, ki se je nanašal na škodni dogodek. Šele s tem dnem je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka pred zaključkom zdravljenja oškodovanke nikakor ni mogla vedeti za obseg škode. To je izvedela šele, ko je poravnala zadnji račun, ki se je nanašal na škodni dogodek, to pa je bilo 7.7.2006. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožeči stranki nastala vtoževana terjatev. Upoštevati bi moralo, da tožeča stranka mesečno obdeluje velike količine podatkov in računov za opravljene zdravstvene storitve v posameznem obračunskem obdobju, na katere zavarovance pa se računi nanašajo, je mogoče ugotoviti šele, ko se izvedene zdravstvene storitve knjižijo na račun posameznega zavarovanca.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 2.8.2005 prišlo do prometne nezgode, v kateri je bila poškodovanka zavarovanka tožeče stranke. Ugotovilo je še, da je prometno nezgodo povzročil zavarovanec tožene stranke. Zaradi poškodb, ki jih je oškodovanka utrpela, so nastali stroški zdravljenja, ki jih je poravnala tožeča stranka iz naslova Pogodbe o dodatnem zdravstvenem zavarovanju, sklenjeno z oškodovanko.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev plačanih stroškov zdravljenja od tožene stranke kot zavarovalnice povzročitelja, na podlagi zakonite subrogacije po določbi 1. odst. 963. člena OZ. Na ugovor tožene stranke je pravilno ugotovilo, da je del tožbenega zahtevka zastaran, zato je materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v še spornem obsegu. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za stroške zdravljenja, na katere se nanaša zastarani del tožbenega zahtevka, tožeča stranka izvedela dne 9.9.2005, ko je prejela račun od zdravstvenega doma za njihovo plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno ocenilo, da vtoževana terjatev predstavlja terjatev iz 6. odst. 357. člena OZ. Zato je pravilno v povezavi z določbo 1. odst. 352. člena OZ zaključilo, da je zastaranje vtoževane terjatve začelo teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka je za škodo zvedela dne 9.9.2005, ko je prejela račun za stroške zdravljenje oškodovanke. Dejstvo, da takrat še ni bil znan celoten obseg škode, ker naj še ne bi bilo zaključeno zdravljenje oškodovanke, ni pomembno. S tem, ko je tožeča stranka prejela račun od zdravstvenega doma, ki je zaračunal tožeči stranki posamezne storitve v zvezi z zdravljenjem njene zavarovanke, je bila hkrati seznanjena z višino škode, ki ji je do takrat nastala. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zvedela za škodo v zvezi s konkretnimi stroški zdravljenje s prejemom računa, torej dne 9.9.2005. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tek zastaranja odvisen od dneva, ko je tožeča stranka terjatev pridobila, torej od dneva, ko je plačala zdravstvenemu domu zdravstvene storitve, ki jih je opravila za poškodovanko, zavarovanko tožeče stranke. Po določbi 1. odst. 963. člena OZ z izplačilom odškodnine iz zavarovanja pride do zakonite subrogacije, torej preidejo do višine izplačane zavarovalnine vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo na zavarovalnico. Ne glede na to, da zavarovalnica šele z izplačilom odškodnine pridobi terjatev napram odgovornemu za škodo, pa to dejstvo ne vpliva na sam tek zastaranja, kot to izhaja iz določbe 6. odst. 357. člena OZ. Zato pritožbeno sklicevanje na njen način poslovanja ni pomembno in pritožbene trditve v to smer neupoštevne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).