Appeal dismissed because heir's pre-decision waiver of appeal right was invalid without prior ruling.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Dediča bi se na zapuščinski obravnavi lahko veljavno odpovedala pravici do pritožbe le, če bi sodišče prve stopnje poprej razglasilo sklep o dedovanju, vendar je po zaključku zapuščinske obravnave le napovedalo, da bo sklep o dedovanju izšel pisno. Vnaprejšnja odpoved dedičev njuni pravici do pritožbe torej ni mogla imeti nobenega pravnega učinka.

[OBRAZLOŽITEV]

:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, potem ko je ugotovilo obseg in sestavo zapuščine, za dediča iz naslova zakona razglasilo zapustničina nečaka J. N. in M. D., vsakega do 1/2.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dedič J. N. V pritožbi navaja, da dediščina ni bila pravilno razdeljena. Tudi ni res, da se je odpovedal pravici do pritožbe. V resnici je izjavil le, da sprejema dediščino. Sicer pa je zapisniku ugovarjal že 12.10.2009, medtem ko je sklep o dedovanju dobil šele 22.10.2009.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja M. D., ki v odgovoru opisuje svoja nesoglasja s pritožnikom in poudarja, da kljub plačilu vseh stroškov nima dostopa do podedovanega stanovanja.

4. Pritožba je prepozna.

5. Po 163. členu Zakona o dedovanju (ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 17/91 do 73/04) se v zapuščinskem postopku subsidiarno uporabljajo določbe pravdnega postopka. Po 343. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo, nedovoljena pa, če jo je vložila oseba, ki se je pritožbi odpovedala. V obeh primerih vsebinsko obravnavanje pritožbe ni dopustno, zato mora sodišče takšno prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavreči.

6. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 7.10.2009 je razvidno, da sta se oba dediča odpovedala pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju, zato je ta po ugotovitvi sodišča prve stopnje postal takoj pravnomočen. Po presoji pritožbenega sodišča pa je ta ugotovitev napačna. V skladu s 334. členom ZPP se namreč stranka lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba razglašena, če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis. Smiselno enako velja v zapuščinskem postopku. Dediča bi se torej na zapuščinski obravnavi lahko veljavno odpovedala pravici do pritožbe le, če bi sodišče prve stopnje poprej razglasilo sklep o dedovanju, vendar tega ni storilo. V zapisniku je sicer povzelo dedni izjavi obeh dedičev, ni pa ju tudi razglasilo za dediča. Nasprotno, po zaključku zapuščinske obravnave je napovedalo, da bo sklep o dedovanju izšel pisno. Vnaprejšnja odpoved dedičev njuni pravici do pritožbe torej ni mogla imeti nobenega pravnega učinka.

7. Pritožnik je izpodbijani sklep o dedovanju prejel 22.10.2009. Kot je razvidno iz spisa, se je prvič pritožil 27.10.2009 in ponovno 8.4.2010, vendar je sodišče prve stopnje obe njegovi pritožbi kot nedovoljeni zavrglo s sklepom z dne 20.4.2010. Zoper ta sklep pa se dedič ni več pritožil, pač pa je 7.5.2010 ponovno vložil pritožbo zoper sklep o dedovanju. Ta njegova pritožba je očitno prepozna, saj je ob njeni vložitvi že pretekel 15-dnevni zakonski pritožbeni rok, ki je začel teči z vročitvijo sklepa o dedovanju.

8. Ker dedičeve zadnje pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je to na podlagi 1. odstavka 346. člena ZPP storilo sodišče druge stopnje. Po navedenem dedič do vsebinskega odgovora na svoje sedanje pritožbene trditve ni več upravičen, medtem ko je odločitev o usodi njegovih prejšnjih dveh pritožb že pravnomočna in vanjo ni več dopustno posegati.