Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 2291/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2291.2010 AI generated

Appeal dismissed; small value claims cannot be challenged on factual errors under Slovenian law.

Case Number VSL sodba I Cp 2291/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court rejected the appeal and upheld the first-instance judgment ordering the defendant to pay the plaintiff 475,015.58 SIT for unpaid shipping services. The defendant argued that the court failed to properly evaluate witness testimony and ignored procedural flaws, claiming the debt was settled upon vehicle delivery. However, the court found the first-instance decision correct because the dispute involved a small value claim, which legally prohibits challenging the factual findings of the lower court.

Legislator headnote

AI generated

1. odst. 458. čl. ZPP; 1. odst. 851. čl. in 1012. čl. OZ: In small value claims, judgments of the first-instance court cannot be challenged on grounds of incorrectly ascertained facts.

Keywords

AI generated
small value claims factual findings appeal dismissal shipping contract unpaid services witness testimony procedural review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, pa sodbe sodišča prve stopnje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2004/07608 z dne 24.6.2004 v 1. in 3. točki izreka ter tožencema naložilo, da tožniku povrneta njegove pravdne stroške v znesku 514,19 EUR.

Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče se je postavilo na stališče, da so posli med tožnikom in drugim tožencem potekali tudi tako, da je slednji plačeval posle za nazaj. Tožnik pa ni navedel niti izkazal, pri katerih poslih se je poslovalo na tak način. Po stališču pritožbe z vidika poslovne prakse ni logično, da bi špediter dokumentacijo, ki dokazuje, da je bila storitev opravljena, predal stranki, ki plačuje z zamudo in ki je bila v času opravljene storitve dolžna še po drugih računih. Tožena stranka je izkazala, da v konkretnem primeru dokumentacije ni bilo mogoče pridobiti brez predhodnega plačila, sodišče pa je kljub temu verjelo tožniku. Verjelo je tožnikovi priči, čeprav ta v svoji izpovedbi ni zanikala, da je prejela gotovinsko plačilo, temveč je navedla le, da se tega ne spomni. Pritožba sodbi očita, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče ni opredelilo do izjav prič tožene stranke in zakaj jim ne verjame. Zgolj navedba, da izpovedi vseh prič niso dovolj prepričljive, ne predstavlja obrazložitve, na podlagi katere bi se sodbo dalo preizkusiti. Tožena stranka je s pričami verjetno dokazala, da je obveznost izpolnila. Sodišče je s tem, ko je zaključilo, da je dolžna še enkrat plačati, napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče N. M. ugotovilo, da toženca nista poravnala dolga v višini 475.015,58 SIT v zvezi z uvozom avtomobila po špedicijski pogodbi, ki je predmet tožbenega zahtevka. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je v razlogih sodbe navedlo okoliščine, zaradi katerih je sledilo omenjeni priči in ne tožencema ter priči M. N., ki so izpovedali, da je prvi toženec dolg poravnal z gotovinskim plačilom neposredno pred prevzemom avta in dokumentacije. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe na strani štiri, sta bila toženca že v svojih trditvah nedosledna, na kakšen način naj bi bilo opravljeno plačilo. Poleg tega po stališču sodišča poroštvena izjava z dne 11.12.2003 (v prilogi A5), na kateri temelji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, ne bi bila smiselna, če bi prvi toženec opravljeno storitev že tedaj plačal. Nenazadnje pa se je kot neresnična izkazala tudi njuna trditev, da dokumentacije v nasprotnem primeru sploh ne bi dobila. Da je sodišče zgolj pavšalno navrglo, da je bila izpoved priče, na katero je oprlo svojo odločitev, bolj prepričljiva od izpovedi tožencev in priče M. N., kot prikazuje pritožba, torej ne drži. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki o neustrezni obrazložitvi sodbe, zaradi česar njene pravilnosti ne bi bilo mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP).

Tožena stranka nadalje zatrjuje, da je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med razlogi sodbe ter listinami (t.i. protispisnost, 15. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), vendar takšnih očitkov ne konkretizira, tako da pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

Pritožba z navideznim sklicevanjem na procesne kršitve dejansko izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da toženca opravljenih storitev po špedicijski pogodbi nista plačala. Glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, pa sodbe sodišča prve stopnje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbenih navedb o pomenu izročitve dokumentacije za vozilo, ki naj bi dokazovala, da je bil dolg poravnan, ter razglabljanja o tem, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo priči N. M., zato ni mogoče upoštevati.

Ob ugotovitvi, da toženca opravljene storitve še nista plačala, je odločitev sodišča prve stopnje, ki jima je naložilo plačilo dogovorjenega zneska, tudi materialnopravno pravilna (1. odst. 851. čl. in 1012. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/2001 s spremembami, OZ).

Ker v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).