Legislator Case Law & Legislation
sklep I U 624/2012 ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.624.2012 AI generated

Administrative court dismisses appeal against extension of compliance deadline as non-procedural act under ZUS-1.

Case Number sklep I U 624/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal requesting an extension of the deadline to fulfill obligations set by an inspection decision. The plaintiff argued that the lower court improperly rejected the extension request under Article 99 of the Administrative Procedure Act, claiming it violated their rights. The court ruled that the deadline is a material obligation determined by the inspection decision itself, not a procedural step subject to extension under Article 99 of the Administrative Procedure Act, and thus cannot be challenged in this administrative lawsuit.

Legislator headnote

AI generated

Article 2 of the Administrative Dispute Act; Article 99 of the Administrative Procedure Act: A deadline for fulfilling obligations imposed by an administrative decision is a material requirement, not a procedural step, and therefore cannot be extended or challenged in an administrative dispute; such deadlines may only be contested through legal remedies against the original decision.

Keywords

AI generated
administrative dispute procedural deadline inspection decision compliance obligation extension request ZUS-1 material act

Cited Legislation

AI generated
Article 2 of the Administrative Dispute Act
Article 99 of the Administrative Procedure Act
Article 36 of the Administrative Dispute Act
Article 25 of the Administrative Dispute Act

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, torej zoper izvršilni naslov, njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz odločbe št. 06113-281/2010-2 (8102) z dne 19. 5. 2010. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je rok za izpolnitev obveznosti materialni rok, zato vloge za njegovo podaljšanje ni mogoče obravnavati v okviru tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na podaljšanje procesnih rokov. Pravilnosti in zakonitost določenega izpolnitvenega roka je mogoče izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka na podlagi 99. člena ZUP dvakrat ugodila njegovemu predlogu za podaljšanje roka za zagotavljanje izvajanja vzdrževanja in varovanja zaprtega odlagališča ter meritve emisij v okviru obratovalnega monitoringa. S tem ko je tudi v obravnavanem primeru predlagal podaljšanje roka, je uveljavljal svojo pravico ali pravno korist, saj odločbe zaradi objektivnih razlogov ni mogel izpolniti. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikov materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti premet presoje le, če tako določa zakon. Tako je po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 dovoljeno v upravnem sporu izpodbijati tiste sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, ki je bil določen v odločbi z dne 19. 5. 2010 (izvršilni naslov) upravni akt procesne narave, vendar ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil inšpekcijski postopek obnovljen, ustavljen ali končan. Poleg tega z navedenim sklepom ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, določeni v materialnem predpisu. Tako je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjski upravni organ, zavzelo stališče, da rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, torej zoper izvršilni naslov, njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena ZUP, saj se te nanašajo na podaljševanje procesnih rokov. Navedeno pomeni, da je mogoče vplivati na izpolnitveni rok le še v izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena ZUP za odlog izvršbe.

Ob tem sodišče dodaja, da tožnik posega v svoje pravne koristi ne zatrjuje z navedbami o drugačni razlagi 99. člena ZUP, na podlagi katere je prvostopenjski organ pred tem že ugodil dvema njegovima zahtevama za podaljšanje izpolnitvenega roka v isti zadevi.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).