Appeal dismissed; temporary order denied due to failure to cumulatively allege statutory conditions under ZIZ Art. 270.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zaradi pomanjkanja trditev, s katerimi bi tožnica verjetno izkazovala enega izmed nadaljnjih pogojev iz 270. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je verjetno izkazana njena terjatev, saj morajo biti potrebni pogoji podani kumulativno.

Dejstvo, da bosta toženca prodala stanovanje, glede katerega zahteva tožnica s tožbo povrnitev vlaganj, še ne pomeni, da bo poplačilo njene terjatve oteženo ali onemogočeno.

Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, saj se z dokazi ne more nadomestiti pomanjkljiva trditvena podlaga strank.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencema prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnino – posamezni del št. IV stavbe št. 1102 k.o. x. (ID .....) do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi, z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana zato, ker sodišče navedb tožnice sploh ni presodilo tako, da bi zaslišalo pravdne stranke, katerih zaslišanje je predlagala tožnica. Če bi sodišče razpisalo narok za ugotovitev obstoja razlogov za izdajo začasne odredbe, bi lahko ugotovilo tako zatrjevano utemeljenost tožbenega zahtevka, kot tudi dejstvo, da toženca planirata prodajo stanovanja, v katerega je tožnica vlagala, kar je verjetno izkazala. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, je s tem tudi bistveno kršilo pravila postopka, pa tudi materialno pravo, katerega mora sodišče poznati po uradni dolžnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, kdaj sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve in kateri pogoji morajo biti za to izpolnjeni (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pravilno je navedlo, da bi tožnica morala, da bi sodišče ugodilo njenemu predlogu, verjetno izkazati tako svojo terjatev, kot enega izmed dveh nadaljnjih pogojev iz 270. člena ZIZ, pri čemer nobenega od teh pogojev ni niti navajala, ampak je le povzemala zakonsko besedilo 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki pa sploh ni relevanten, saj so v njem določeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Zaradi pomanjkanja trditev, s katerimi bi tožnica verjetno izkazovala enega izmed nadaljnjih pogojev iz navedenega 270. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je verjetno izkazana njena terjatev, saj morajo biti potrebni pogoji podani kumulativno. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da samo (zatrjevano) dejstvo, da bosta toženca prodala stanovanje, glede katerega zahteva tožnica s tožbo povrnitev vlaganj, še ne pomeni, da bo poplačilo njene terjatve oteženo ali onemogočeno. Tožnica bi namreč v zvezi s tem morala podati dodatne navedbe, iz katerih bi izhajala nevarnost, da bo zaradi prodaje njena uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nadalje pa je sodišče pravilno zaključilo tudi, da brez konkretnih navedb ni mogoče šteti, da bo začasna odredba za toženca predstavljala le neznatno škodo, pri čemer tudi nobenih trditev v tej smeri tožnica ni podala.

5. Ugotovitev, da tožnica ni zatrjevala dejstev v zvezi z izpolnjevanjem drugega pogoja oziroma enega izmed dveh nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka v pritožbi sploh ne izpodbija. Zmotna je njena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, saj se z dokazi ne more nadomestiti pomanjkljiva trditvena podlaga strank, pri čemer narok pri izdaji začasne odredbe tudi ni obligatoren. Ker iz trditev tožeče stranke verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izhajala, prav tako ni bilo ustreznih trditev, iz katerih bi izhajalo, da bosta toženca pretrpela le neznatno škodo, se sodišče prve stopnje z verjetnostjo obstoja terjatve in dejstvom, da toženca planirata prodajo, pravilno ni ukvarjalo in zaslišanje pravdnih strank v zvezi s tem ni bilo potrebno, saj tudi če bi ugotovilo verjetnost obstoja terjatve in dejstvo, da toženca planirata prodajo, to ne bi zadoščalo, iz že zgoraj navedenih razlogov, za izdajo začasne odredbe.

6. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).