Administrative court dismisses claim for free legal aid due to failure to exhaust insurance company's internal appeal options.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the applicant's request for free legal aid, ruling that the applicant failed to exhaust all available extrajudicial settlement methods. Although the law does not strictly mandate the applicant to use the insurance company's internal appeal process, the court must evaluate the applicant's conduct under Article 4, Paragraph 1 of the Act on Free Legal Aid. Consequently, the court upheld the insurance company's decision to reject the aid application as premature.
Legislator headnote
AI generatedArticle 4, Paragraph 1 of the Act on Free Legal Aid; Article 24 of the Act on Free Legal Aid: An applicant must make every effort to resolve the dispute extrajudicially if conditions are met; failure to utilize available internal appeal mechanisms constitutes insufficient effort, justifying the rejection of the free legal aid application.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Tožnik je imel po tem, ko je zavarovalnica njegov zahtevek zavrnila, zoper to odločitev v roku 30 dni možnost vložiti pritožbo na Pritožbeno komisijo zavarovalnice. Ne glede na to, da tožnika k takemu ravnanju zakonodaja ne zavezuje, torej za vložitev tožbe ni ovire, pa mora v postopku dodelitve BPP tožena stranka tako ravnanje (torej neizrabo vseh možnih sredstev za izvensodno rešitev spornega razmerja), presojati z vidika četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Sodišče zato v obravnavanem primeru pritrjuje odločitvi tožene stranke, da si tožnik ni dovolj prizadeval za izvensodno rešitev spornega razmerja z zavarovalnico.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 331/2012 z dne 23. 2. 2012, odločila, da se prošnja A.A. za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne kot neutemeljena. Pojasnila je, da je prosilec 21. 2. 2011 vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), v kateri je navedel, da želi vložiti odškodninsko tožbo. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da mora v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prosilec za dodelitev BPP izkazati finančno premoženjski kriterij in objektivni kriterij, v skladu z določbo 24. člena ZBPP. V skladu s četrtim odstavkom 1. člena ZBPP se mora vsakdo, ki je pod pogoji iz navedenega zakona lahko upravičen do BPP in je v spornem razmerju, prizadevati, da se sporno razmerje reši izvensodno, če so za to zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu. Pooblaščenka prosilca je v odškodninskem zahtevku, ki ga je 9. 1. 2012 naslovila na Zavarovalnico B. d.d. pojasnila razloge za vložitev odškodninskega zahtevka, kot posledico napačnega zdravljenja. Zaradi škodnih dogodkov, povzročene negmotne škode, ki je v odškodninskem zahtevku podrobno opisana, zahteva prosilec od zavarovalnice, pri kateri je imela SB C. v kritičnem trenutku zavarovano odgovornost, plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR. Odgovora na zahtevek zavarovalnica še ni podala. Organ za BPP glede na navedeno zaključuje, da si prosilec ni dovolj prizadeval za izvensodno rešitev spornega razmerja z zavarovalnico, v smislu določila četrtega odstavka 1. člena ZBPP, zato je bilo treba njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti kot preuranjeno. Odškodninski zahtevek je namreč na Zavarovalnico B. naslovil šele 9. 1. 2012, odgovora pa, kot izhaja iz predložene dokumentacije, še ni prejel. Šele ko bo zavarovalnica odgovorila na njegov zahtevek bo jasno, ali je vložitev tožbe sploh potrebna in ali bosta morda stranki spornega razmerja uspeli skleniti izvensodno poravnavo. Glede na takšen zaključek tožena stranka ni presojala ali prosilec izpolnjuje subjektivni in objektivni kriterij za dodelitev BPP, ki morata biti podana kumulativno.
Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da je prošnji za dodelitev BPP pozabil predložiti dokument - Odklonitev zahtevka SNO-00052/12, v katerem je zavarovalnica zavrnila njegov odškodninski zahtevek. Meni da je storil vse, da bi z zavarovalnico sklenil izvensodno poravnavo, zato mora vložiti tožbo. Preživlja se z zelo nizko invalidsko pokojnino, je v slabem zdravstvenem stanju in zato prosi za odobritev BPP, ker ne vidi druge možnosti za iskanje pravice. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter v zvezi s tožbenimi ugovori dodaja:
V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot preuranjeno. Po proučitvi listin predloženega spisa, tudi ob vložitvi tožbe predloženo listino Zavarovalnice B. z dne 7. 2. 2012, s katero je odklonila tožnikov zahtevek, sodišče ugotavlja, da je imel tožnik po tem, ko je Zavarovalnica B. njegov zahtevek zavrnila, zoper to odločitev v roku 30 dni možnost vložiti pritožbo na Pritožbeno komisijo Zavarovalnice B. d.d. Ne glede na to, da tožnika k takemu ravnanju zakonodaja ne zavezuje, torej za vložitev tožbe ni ovire, pa mora v postopku dodelitve BPP tožena stranka tako ravnanje tožnika (torej neizrabo vseh možnih sredstev za izvensodno rešitev spornega razmerja), presojati z vidika četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Sodišče zato v obravnavanem primeru pritrjuje odločitvi tožene stranke, da si tožnik ni dovolj prizadeval za izvensodno rešitev spornega razmerja z zavarovalnico, v smislu določila četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti naknadno, ob vložitvi tožbe priložena listina (odklonitev zahtevka), saj je sodišče že pojasnilo, da je imel tožnik odločitvi Zavarovalnice B., vse v smislu izvensodne rešitve spora, možnost ugovarjati, o čemur je bil tudi poučen, vendar ob vložitvi tožbe tega ne zatrjuje, niti za tako trditev ne prilaga nobenega dokazila.
Na podlagi zgoraj navedenega je sodišča presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.