Slovenian court dismisses appeal; concurrent foreign pension insurance does not exempt domestic coverage without treaty.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik je od 16. 9. 2005 dalje vključen tudi v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Srbiji, zato je bistveno vprašanje, ali to dejstvo lahko vpliva na (istočasno) vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi šlo za istočasno izpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 upošteva „vrstni red“ po katerem so podlage za zavarovanje navedene v zakonu. V primeru pa, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja – v Sloveniji – vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum z Republiko Srbijo pa v času odločanja pri toženi stranki še ni veljal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z dokončno odločbo odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi, v kateri je tudi poslovodna oseba. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke z dne 22. 9. 2009 in 20. 1. 2010 odpravilo. Tožnik je bil v istem času obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot zaposleni delavec pri srbskem nosilcu zavarovanja, zaradi česar ni podan dejanski stan po drugi alineji 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in s tem dolžnost zavarovanja pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tožnik je bil zavarovan na drugi podlagi. Po določbi 25. člena ZPIZ-1 se v primeru istočasnega izpolnjevanja pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, oseba zavaruje samo na eni podlagi. Če bi bil obvezno zavarovan tudi v Sloveniji, bi bil dolžan dvakrat plačevati prispevke za isto obdobje, ob izpolnjevanju pogojev za pokojnino tudi v Srbiji pa bi lahko užival le eno.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V času odločanja tožene stranke še ni stopil v veljavo Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Uradni list RS, št. 30/2010), v določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pa ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je treba besedilo „in niso zavarovani na drugi podlagi“, tolmačiti tako, da velja tudi za zavarovanje v Srbiji. Tožnik v Sloveniji po 15. 12. 2005 ni bil vključen v zavarovanje z vpisom v poslovni register kot družbenik in poslovodna oseba družbe B., d.o.o. S 26. 6. 2006 pa so izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Izvzem iz obveznega zavarovanja oseb, ki so vključene v obvezno zavarovanje v tujini, ureja ZPIZ-1 v 19. členu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni mogoče omejevati zavarovanj na drugih podlagah izključno na zavarovanja po ZPIZ-1, pač pa tudi na zavarovanja po drugih, tudi tujih predpisih in s tem podlagah. Določba druge alineje 14. člena ZPIZ-1 izključuje določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil pred odhodom v tujino in zaposlitvijo v podjetju v Srbiji zaposlen pri delodajalcu v Republiki Sloveniji. Tožniku gredo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova zavarovanja iz delovnega razmerja pri Pokojninskem fondu Vojvodine na podlagi zaposlitve pri delodajalcu B. d.o.o. In zato za to obdobje, tudi če bi bil za ta čas obvezno zavarovan v Sloveniji, lahko uživa le eno od pokojnin iz obveznega zavarovanja. Tožnik pa bi bil nesorazmerno obremenjen, saj bi prišlo do prekrivanja plačevanja prispevkov, koristil pa bi lahko pravico le do ene pokojnine. Stališče sodišča druge stopnje pomeni tudi kršitev načela sorazmernosti, ki je zavezujoče za Republiko Slovenijo na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71, ki je veljala do 1. 5. 2010. Ne drži tudi, da sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo v času do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni bil sprejet, saj je bil podpisan 29. 9. 2009, zakon o ratifikaciji je bil v Državnem zboru sprejet 26. 3. 2010 in objavljen v Uradnem listu 13. 4. 2010.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Ker Republika Srbija ni članica EU, ne pride v poštev uporaba evropske zakonodaje, ki ureja razmerja med članicami EU. Zato je sklicevanje na Uredbo Sveta (EGS) št. 1408/71 neutemeljeno.

7. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam nosilcev javnih pooblastil (drugi odstavek 58. člena in prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta glede na dejansko stanje in pravno podlago, kakršna je bila oziroma je veljala v času odločanja pri toženi stranki. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju je začel veljati prvi dan drugega meseca po preteku meseca, v katerem sta bili izmenjani ratifikacijski listini (39. člen Sporazuma), ne pa že s podpisom ali objavo zakona o njegovi ratifikaciji v Uradnem listu. Vsekakor pa v času odločanja pri toženi stranki še ni veljal, zaradi česar je revizijsko sklicevanje nanj neutemeljeno. Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločilo le na podlagi določb ZPIZ-1 in ZMEPIZ.

8. Po določbah 7. člena ZPIZ-1 so državljani Republike Slovenije vključeni v obvezno zavarovanje. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Podlaga za odločitev, da je nastalo zavarovalno razmerje oziroma da ima tožnik status zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja, je ugotovitev, da je bil 20. 6. 2006 vpisan v Poslovni register kot družbenik zasebne družbe, v kateri je hkrati tudi poslovodna oseba. Tej ugotovitvi tožnik ne oporeka, pomeni pa, da so s tem izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

9. Tožnik je od 16. 9. 2005 dalje vključen tudi v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Srbiji, zato je bistveno vprašanje, ali to dejstvo lahko vpliva na (istočasno) vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi šlo za istočasno izpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 upošteva „vrstni red“ po katerem so podlage za zavarovanje navedene v zakonu. V primeru pa, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja – v Sloveniji – vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum z Republiko Srbijo pa v času odločanja pri toženi stranki še ni veljal.

10. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo druge alineje 14. člena ZPIZ-1, ki omogoča obvezno zavarovanje slovenskih državljanov, ki so zaposleni v tuji državi, vendar tam niso obvezno zavarovani, kolikor izpolnjuje tudi druge predpisane pogoje. Toda tožnik je bil v Republiki Srbiji obvezno zavarovan in tožena stranka tudi ni odločala o njegovem zavarovanju v Republiki Sloveniji iz naslova zaposlitve oziroma delovnega razmerja.

11. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).