Appeal dismissed; prior final judgment barred widow's pension claim based on cohabitation status.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljeno zavrnila, saj je bilo v času, ko je tožnica zahtevo vložila, s pravnomočno sodbo že odločeno, da razmerja med pokojnim zavarovancem in tožnico ni mogoče kvalificirati kot življenjsko skupnost, ki bi bila v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2009 in št. ... z dne 4. 6. 2010, s katerima je dokončno odločila, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine po pokojnem uživalcu starostne pokojnine R.P., umrlem dne 25. 8. 2000. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna priznati pravico do vdovske pokojnine po pokojnem uživalcu ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter ji prizna pravico do vdovske pokojnine. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič, v posledici je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S predlaganim zaslišanjem prič bi dokazala, da je s pokojnim R.P. zadnja tri leta pred njegovo smrtjo živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S pokojnim R.P. sta se spoznala jeseni 1994 in od februarja 1997 dalje živela skupaj v stanovanju tožnice na D. ul. 79 v .... Živela sta kot zakonca, tožnica je zanj skrbela tudi v času njegove bolezni. Po odpustu iz bolnišnice v februarju 2000 se je R.P. res preselil v svoje stanovanje na G. ulici v ... izključno zaradi bolezni, saj ni mogel več hoditi v 4. nadstropje, kjer je bilo tožničino stanovanje. Obstoj zunajzakonske skupnosti so upoštevali tudi v bolnišnici, ker so tožnici izročili smrtovnico. Tožena stranka bi tožnico lahko obvestila, da je za priznanje pravice do vdovske pokojnine zaprosila nekdanja žena pokojnega R.P. I.H., ki do pokojnine ni upravičena. Tudi navedeno pomeni kršitev postopka in je razlog za odpravo nezakonite dokončne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je z dokončno odločbo zavrnila tožničino zahtevo, da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem R.P., ker je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje te pravice po 114. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12). Po navedeni določbi pridobi ob zavarovančevi smrti, ob izpolnjenih pogojih iz 110. člena ZPIZ-1, pravico do vdovske pokojnine oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Ureditev v ZPIZ-1 se glede definicije zunajzakonske skupnosti sklicuje na predpise o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, torej na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, 101/07 - Odl. US in 90/11 - Odl. US). Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima po prvem odstavku 12. člena ZZZDR zanju enake pravne posledice po ZZZDR, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih področjih ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.

Iz pravdne zadeve, v tem socialnem sporu priloženega spisa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I P 757/2002, se vidi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 21. 5. 2004, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1182/2004 z dne 26. 10. 2004 pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek, da se ugotovi obstoj njene zunajzakonske skupnosti z R.P. v obdobju od decembra 1995 do 25. 8. 2000, torej do dne smrti R.P..

Tožena stranka po 12. in 249. členu ZPIZ-1 odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja z uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Ko tožena stranka odloča o pravici do vdovske pokojnine, mora v takšnem primeru predhodno obravnavati in rešiti vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti v trajanju, zahtevanem z določbo 114. člena ZPIZ-1. Po prvem odstavku 147. člena ZUP lahko organ, če naleti na predhodno vprašanje, takšno vprašanje sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V tretjem odstavku omenjenega člena je izjema, da je organ na posamični akt vezan, če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom.

Ko je tožnica pri toženi stranki dne 24. 8. 2009 (kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu) vložila zahtevo za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine, je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da razmerja med R.P. in tožnico v smislu ZZZDR ni mogoče kvalificirati kot življenjsko skupnost, ki bi bila v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, torej ni šlo za zunajzakonsko skupnost v smislu definicije iz 114. člena ZPIZ-1. Ne glede na navedeno tudi iz vseh izvedenih dokazov ter iz navedb same tožnice izhaja, da zlasti po vrnitvi R.P. iz bolnišnice v februarju leta 2000 nista več živela skupaj, ker se je R.P. naselil oz. vrnil v svoje stanovanje na G. ulici 23 v ..., kjer je sicer prebival in vzdrževal stike z družinskimi člani. Iz medicinske dokumentacije ter iz predloga za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je osebna zdravnica poslala toženi stranki 4. 7. 2000 tudi izhaja, da je imel pokojni R.P. prebivališče na G. ulici 23 v ..., ne pa na D. 79, kar pomeni, da ne gre za neprekinjeno skupno življenje zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca oz. uživalca pokojnine.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka dne 6. 10. 2005 izdala odločbo, s katero je pravico do vdovske pokojnine od 1. 9. 2005 dalje priznala „vdovi“ I.H.. Očitno je tožena stranka štela, da gre za primer, ko je oseba, ki je s pokojnim zavarovancem imela skupnega otroka, z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo zadnje leto pred njegovo smrtjo. Tožnica s tem v zvezi ni zahtevala vročitve odločbe, zoper odločbo ni vložila pritožbe, ter je očitno postala pravnomočna. Tožnica tudi ni zahtevala obnove postopka v smislu 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, kot oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec ter ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Pravnomočno priznanje pravice do vdovske pokojnine I.H. je dodaten razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka, da se ji prizna enaka pravica.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.