Appeal dismissed; co-owner's claim for usage fee rejected due to lack of proven enrichment or impossibility.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Uporabnina je posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo imetnik stvari lahko izbral.

Le če bi toženka tožniku souporabo stanovanja onemogočala, ali ga kako drugače ovirala pri razpolaganju z njegovim premoženjem, bi prevzela riziko oz. tveganje, ali ji bo izključna posest stanovanja prinašala korist oz. dohodek.

[OBRAZLOŽITEV]

1.Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo uporabnine, uveljavljane zaradi tožničine uporabe stanovanja … v času od avgusta 2004 do avgusta 2009. Pravdni stroški tožene stranke v višini 2.057,73 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2.Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni sledilo pritožbenemu sodišču, ki se je o zadevi (v pritožbenem postopku I Cp 2140/2011) že izreklo, in zatrjuje kršitev 362. čl. ZPP. Komentira odločbi I Cp 3249/2010 in I Cp 4406/2010 in glede obeh zaključuje, da sta bili izdani v zadevah, ki ne obravnavata enake oz. podobne dejanske situacije.

Pričakuje, da pritožbeno sodišče, ki se že prvič ni strinjalo z odločitvijo, tudi v drugem odločanju prvostopenjski odločitvi ne bo pritrdilo, saj dokazni postopek ni bil dopolnjen. Povzema, da je pritožbeno sodišče soglašalo s stališčem, da toženec (pritožnik) ni bil aktiven in da toženi stranki želje oz. volje po souporabi stanovanja ni izrazil, zato je obrazložitev v točkah od 28 do 31 nepotrebna. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in se je glede dveh nosilnih stališč pritožbenega sodišča - nepravilnosti zaključka, da je tožeča stranka s svojo neaktivnostjo povzročila svoje prikrajšanje in da bi tudi tožena stranka morala biti aktivna pri ureditvi uporabe stanovanja – ni opredelilo oz. se je opredelilo enako kot prvič.

Stališče, da bi toženec moral pokazati aktivnost pri pridobitvi souporabe, ker je souporabo namerno opustil, označuje za nerazumno. Zatrjuje neenako obravnavanje strank, ker se je sodišče glede toženke postavilo na stališče, da le-ta tožniku ni bila dolžna ponuditi souporabe, iz tožnikovega tovrstnega ravnanja pa izvaja za tožnika neugodne posledice. Sodišču prve stopnje očita, da toženkino ravnanje opravičuje s povsem nepravnimi pojmi in standardi, tožnikovo pasivnost pa opredeli kot izgubo upravičenj; enak očitek naslavlja tudi glede opredelitve do ponudb za rešitev spornega razmerja oz. skupnosti.

Meni, da prvostopenjsko sodišče favorizira toženo stranko. Graja zaključek, da je tožnik namerno opustil uporabo solastne stvari in meni, da je bila že sama izselitev nezakonita. Opozarja, da je tožnik takoj za tem, ko dogovor glede stanovanja (tako glede delitve kot souporabe) ni bil mogoč, sprožil postopek za delitev solastnine in za plačilo uporabnine, toženka pa vstopa v stanovanje še danes ne dopusti. Predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli v delo drugemu sodniku, ker se razpravljajoča sodnica ni držala navodil pritožbenega sodišča.

Predlaga prednostno obravnavo zadeve v pritožbenem postopku.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da tožena stranka ne graja ugotovljenega dejanskega stanja. Pritrjuje uporabi materialnega prava, saj tožnik ni zatrjeval svoje prikrajšanosti. Golo zatrjevanje, da toženka sama uporablja stanovanje, pa ne terja plačila uporabnine. Meni, da se je sodišče jasno in pravilno opredelilo do vseh dilem, ki jih je nakazalo pritožbeno sodišče. Meni, da mora biti aktiven tisti, ki pravico uveljavlja.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da se je tudi v ponovljenem postopku opredelilo do vseh, za odločitev pravno pomembnih dejstev in okoliščin. Dejstvo, da tožena stranka ni izrazila želje oz. volje, da začne souporabljati stanovanje, je pravno pomembno tudi (zlasti) za del zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno razsojeno, zato se je bilo prvostopenjsko sodišče tudi glede tega vprašanja dolžno izreči.

6.Ker pritožbeno sodišče v prvem sojenju ni soglašalo z zaključkom, da zgolj ugotovitev toženčeve pasivnosti po prenehanju veljavnosti začasne odredbe zadošča za zaključek o neutemeljenosti zahtevka, se je prvostopenjsko opredelilo do toženkinega ravnanja v času, ko začasna odredba toženčeve souporabe solastnega stanovanja ni več preprečevala. Nič ni narobe, da je to storilo na osnovi istih dokazov, kot v prvem sojenju, saj so mu ti očitno zadoščali tudi za opredelitev do teh vprašanj. Pritožnik ne zatrjuje, da v izvedenih dokazih sodišče za to ne bi imelo opore, pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v pravilnosti zaključkov, sprejetih na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Ker se je tožnik zaradi izdane začasne odredbe izselil, je vprašanje zakonitosti ali nezakonitosti izdane začasne odredbe, še posebej v tem postopku, ko je predmet obravnavanja obdobje po izteku veljavnosti začasne odredbe, pravno nepomembno.

7.Zaključek, da bi tožnik po prenehanju veljavnosti začasne odredbe moral izraziti interes v smeri uporabe stanovanja, pritožba označuje za nerazumen, ker enakega ravnanja – ponudbe, da tožnik stanovanje souporablja – ne pričakuje od toženke. Tak pristop naj bi, po oceni pritožnika, kazal na priviligiranje toženke, s čimer pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožnik, ki solastne stvari ni imel v uporabi, bi se moral angažirati, da doseže upravičenja, ki mu jih (so)lastninska pravica daje (37. čl., 1. odstavek 66. čl. in 72. čl. Stvarnopravnega zakonika). Edina okoliščina, ki jo je tožnik v tej smeri navedel in izkazal, je interes za razdružitev skupnega stanovanja (dopis z dne 5.4.2007 – dokaz A3). Iz dokaza, ki ga je predložila toženka (sklep N 257/2007 – dokaz B6), je razvidno, da je tožnik sprožil tudi postopek za razdružitev skupnega premoženja. S tema dejanjema je izrazil interes, da s svojim premoženjem razpolaga. Toženka mu ni nasprotovala. Pri pogajanjih ni bila pasivna (sodišče prve stopnje se sklicuje na njen dopis z dne 12.12.2007 – dokaz B5). To je odločilno pri ugotavljanju toženkine obogatitve, kajti toženka je zatrjevala in izpovedala, da je stanovanje ves čas – ko je bil tožnik v stanovanju in potem, ko ga ni bilo – uporabljala na enak način. Le če bi toženka tožniku souporabo stanovanja onemogočala, ali ga kako drugače ovirala pri razpolaganju z njegovim premoženjem, bi prevzela riziko oz. tveganje, ali ji bo izključna posest stanovanja prinašala korist oz. dohodek. Ker tako ravnanje na toženkini strani ni bilo ugotovljeno, ni izkazano, da ima toženka od uporabe tožnikovega solastninskega deleža korist; toženkina obogatitev torej ni izkazana. Objektivno nemožnost uporabe je tožnik zatrjeval pavšalno (s toženkino uporabo stanovanja), zato ni preverljiva. Ker torej ni izkazano, da bi bila toženka zaradi tožnikove odsotnosti iz stanovanja obogatena, ali da tožnik iz objektivnih razlogov stanovanja ni mogel uporabljati, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Uporabnina je namreč posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo souporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral.

8.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).