Appeal against costs ruling dismissed; right to remedy does not extend to second-instance cost decisions.

Pritožba se zavrže.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki je bila prvič sprejeta pred sodiščem druge stopnje, morala biti dopustna pritožba ali drugo pravno sredstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep potrdilo in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

2. Proti sklepu o stroških sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških sodišča druge stopnje spremeni tako, da prva toženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Prva toženka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Drži stališče tožeče stranke v pritožbi, da revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, ker ne gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Vendar pa to ne pomeni, da je zoper odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških dovoljena pritožba. Iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki je bila prvič sprejeta pred sodiščem druge stopnje, morala biti dopustna pritožba ali drugo pravno sredstvo. Odločitev o stroških postopka je namreč odločitev o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, zato je odločanje vsakega sodišča (tako sodišča prve stopnje kot instančnega sodišča) nujno povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora (na predlog stranke) sodišče tudi odločiti. O stroških, ki nastanejo zaradi pritožbe, vedno prvič odloči pritožbeno sodišče. Če bi bilo zoper vsako odločitev sodišča o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo, bi bila taka ureditev v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči. Ta argumentacija, na katero se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče,(1) pa v zadevah Cpg 1/2006 in Cp 9/2010 (o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilnega sklepa(2) in o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe oziroma za popravo sodbe sodišča druge stopnje(3)), ni uporabna, saj je v navedenih zadevah Vrhovno sodišče meritorno odločilo o pritožbah.

6. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pritožbenih stroških tako ni dovoljena; zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (smiselno 352. člen ZPP).

7. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

8. Prva toženka do povrnitve priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena, saj stroškov odgovora na nedovoljeno pritožbo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato te stroške krije sama.

---.---

Op. št. (1): Glej sklep US RS Up-188/01 z dne 25. 3. 2002.

Op. št. (2): Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 1/2006 z dne 31. 1. 2006.

Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča Cp 9/2010 z dne 20. 1. 2011.