Legislator Case Law & Legislation
sodba I U 1986/2011 ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1986.2011 AI generated

Administrative court dismisses late request for procedure renewal due to expired three-year statutory limitation period. The court rejects the appeal as untimely and non-justified. The court rules that the three-year renewal period under the Administrative Procedure Act has expired. The court finds the request untimely and lacks merit. The court dismisses the appeal based on the expired renewal period. The court rejects the request for procedure renewal. The court dismisses the appeal as untimely. The court rules the renewal request is time-barred. The court dismisses the appeal due to the expired three-year period. The court rejects the renewal request as time-barred.

Case Number sodba I U 1986/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal against a final decision on municipal contributions, ruling the request for procedure renewal was untimely. The plaintiff submitted the renewal request three years after the original decision became final, exceeding the statutory limitation period. The court held that because the renewal request was filed after the deadline, the administrative organ was correct to reject it, rendering the appeal without legal basis.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o upravnem postopku (ZUP), 263. člen (4.), 267. člen (2.): The request for renewal of a concluded administrative procedure is inadmissible if filed after the expiration of the three-year limitation period prescribed by law.

Keywords

AI generated
procedure renewal statutory limitation period administrative procedure act time-barred request final administrative decision municipal contributions expired deadline

Cited Legislation

AI generated
Zakon o upravnem postopku (ZUP), 263. člen (4.)
Zakon o upravnem postopku (ZUP), 267. člen (2.)
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 1. člen (1.)
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 1. člen (3.)
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 1. člen (6.)
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 63. člen (1.)
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 25. člen (4.)
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnik zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka, ki jo je prejel 5. 1. 2007, v 15-dnevnem roku ni vložil pritožbe. Odločba je tako postala dokončna 22. 1. 2007. S tem ko je tožnik vložil predlog za obnovo postopka šele 3. 5. 2010, je prekoračil triletni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z njeno odločbo št. 3511-89/09-03/MAK z dne 4. 1. 2007.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnik 3. 5. 2010 predlagal obnovo postopka, v katerem mu je bila izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka v višini 8.774,63 EUR. Ta odločba – zoper njo pritožba ni bila vložena, je postala pravnomočna 22. 1. 2007, kar pomeni, da je bil predlog vložen po poteku roka iz četrtega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega pa v zadevi ni mogoče šteti, da predlagatelj v prejšnjem rednem postopku ni mogel predložiti dokazov v zvezi z določitvijo obračunskega območja, priznavanja olajšav in neupravičene komunalne opremljenosti z vodovodom in hidrantom. Organ je zato zahtevo zavrgel na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pojasnjuje, da je tožnik vložil pritožbo v skladu z napotilom tega sodišča v sklepu I U 390/2011 z dne 20. 6. 2011, ki je njegovo tožbo zavrglo kot preuranjeno, saj bi moral prvostopenjski sklep izpodbijati s pritožbo. Ker pa ga je prvostopenjski organ napačno poučil, da zoper sklep ni pritožbe, zaradi česar je tožnik napačno vložil tožbo v upravnem sporu, je sodišče v navedenem sklepu odločilo, da ima tožnik zoper prvostopenjski sklep možnost vložiti pritožbo v roku 15 dni od prejema sklepa I U 390/2011. Kar zadeva pravočasnost predloga za obnovo postopka, pa se pritožbeni organ strinja, da je bil vložen prepozno. Zato tudi ni podlage, da bi se ukvarjal z obnovitvenimi razlogi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne razume odločitve, v drugostopenjski odločbi pa tudi ni odgovorjeno na vse trditve in dokaze, ki jih je navedel v zadevi I U 390/2011. V nadaljevanju izpodbija uvrstitev njegovega zemljišča v II. območje in pojasnjuje ostale razloge, zaradi katerih je vložil predlog za obnovo postopka. Predlaga, naj sodišče razsodi skladno z zahtevkom v tožbi I U 390/2011.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (to je pritožbe – op. sodišča). V prvem odstavku 6. člena ZUS-1 je določeno še, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila.

Glede na navedene določbe sodišče tožniku najprej pojasnjuje, da je že v prejšnjem upravnem sporu (I U 390/2011) izpodbijal isti prvostopenjski sklep z dne 3. 11. 2010 o zavrženju predloga za obnovo postopka. Ker pred tem zoper ta sklep ni vložil pritožbe, je sodišče njegovo tožbo v zadevi I U 390/2011 zavrglo, saj omenjeni sklep z dne 3. 11. 2010 zaradi napačnega pravnega pouka (da ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor) še ni postal dokončen. To pomeni, da v času vložitve tožnikove tožbe v zadevi I U 390/2011 še niso bili izpolnjeni formalni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Ker je tožnik v nadaljevanju zoper sporni sklep z dne 3. 11. 2010 vložil pritožbo, o njej pa je drugostopenjski organ (župan) odločil z uvodoma povzeto odločbo z dne 19. 10. 2011, so bili s tem izpolnjeni formalni pogoji za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, s katero tožnik izpodbija sklep z dne 3. 11. 2010. Pri tem sodišče glede na vsebino tožbenih navedb poudarja, da je v obravnavanem primeru predmet preizkusa zakonitosti le odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da je bil tožnikov predlog za obnovo postopka vložen prepozno, zaradi česar ga je bilo treba zavreči. Po prvem odstavku 267. člena ZUP mora namreč organ, ki prejme predlog za obnovo postopka, med drugim preizkusiti, ali je predlog pravočasen. Če ni, ga s sklepom zavrže (drugi odstavek istega člena).

V zadevi ni sporno, da se je tožnik v predlogu za obnovo postopka odmere komunalnega prispevka skliceval na dokaze v zvezi z uvrstitvijo njegovih zemljišč v obračunsko območje, glede priznavanja olajšav s strani krajevne skupnosti ter glede komunalne opremljenosti z vodovodom in hidrantom. Kot je razvidno iz zahteve za obnovo postopka, se je tožnik glede uvrstitve v obračunsko območje skliceval na odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2010, v kateri je zemljišče uvrščeno v IV. obračunsko območje, glede nepriznanih olajšav se je skliceval na dokumente, ki dokazujejo, koliko so prejšnji lastniki njegovega zemljišča delali in prispevali za napeljavo vodovoda in asfaltiranje občinske ceste, glede neupravičeno upoštevanega vodovoda in hidranta pri odmeri komunalnega prispevka, ker da je sam napeljal vodo na svojo parcelo, pa se sklicuje na štiri služnostne pogodbe, ki so bile za ta namen sklenjene in so vpisane tudi v zemljiški knjigi.

Iz navedenega je razvidno, da je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za ta primer pa je v četrtem odstavku 263. člena ZUP določeno, da se obnova ne more več predlagati po preteku treh let od dokončnosti odločbe – v obravnavanem primeru od dokončnosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 4. 1. 2007.

Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (prvi odstavek 224. člena ZUP). S pritožbo pa se ne more več izpodbijati, če je potekel pritožbeni rok, stranka pa dotlej pritožbe ni vložila.

V zadevi ni sporno, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov, da tožnik zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 4. 1. 2007, ki jo je prejel 5. 1. 2007, v 15-dnevnem roku ni vložil pritožbe. Odločba je tako postala dokončna 22. 1. 2007. S tem ko je tožnik vložil predlog 3. 5. 2010, je prekoračil triletni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP. Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, zaradi česar se tudi ni bilo dolžno ukvarjati z vsebinskimi razlogi za obnovo postopka.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).