Court of Appeal quashes first-instance enforcement order due to incorrect assessment of court fee payment status.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal quashed the first-instance enforcement order because the lower court incorrectly determined that the defendant had failed to pay the required court fees. The defendant argued they had paid the full amount within the specified deadline, while the first instance relied on a procedural notice sent on January 25, 2008. The appellate court found the lower court's factual finding erroneous and ruled in favor of the defendant, ordering the enforcement proceedings to be reopened.
Legislator headnote
AI generatedZST 30. člen; ZPP 365. člen 3. točka: If a court incorrectly determines that a party has failed to pay a required court fee when the party has actually paid it within the deadline, the enforcement order based on that error must be quashed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Določbe o stroških postopka v izvršilnem postopku, o načinu njihovega uveljavljanja ter o tem, kdo jih mora nositi, so urejene v 38. členu ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami, v nadaljevanju ZST) ugotovilo, da taksni zavezanec I. d.d. v predpisanem 15-dnevnem roku od prejema taksnega opomina ni plačal dolžne takse za sklep o ugovoru v višini 20,00 EUR in 10,00 EUR kazenske takse. Zato je organizaciji za plačilni promet naročilo, da po pravnomočnosti tega sklepa z računa taksnega zavezanca dolgovani znesek za sodne takse s pribito kazensko takso v skupnem znesku 30,00 EUR prenese na račun sodnih taks. Z vročitvijo izpodbijanega sklepa se šteje, da je izvršena prisilna izterjava takse.
Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naloži plačilo nastalih stroškov. Navaja, da je dne 25. 01. 2008 prejel nalog za plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR in ga dne 30. 01. 2008 tudi poravnal.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).
Če stranka ni navzoča pri sodnem dejanju, za katero mora plačati takso, ji pošlje sodišče nalog, da naj v roku roku plača dolžno takso (26. člen ZST). Če taksni zavezanec, ki je pravna oseba, takse v roku ne plača, ugotovi sodišče s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa (30. člen v zvezi s 29. členom ZST). V konkretnem primeru je bila dolžniku zahteva za plačilo takse vročena dne 25. 01. 2008. Pritožba utemeljeno opozarja, da je dolžnik naloženo taksno obveznost v celoti, to je v znesku 20,00 EUR, poravnal v določenem 8-dnevnem roku, to je dne 30. 01. 2008. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo taksno obveznost dolžnika in izdalo izpodbijani sklep o prisilni izterjavi sodne takse, zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Glede pritožbenih stroškov pa je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije dolžnik sam. Določbe o stroških postopka v izvršilnem postopku, o načinu njihovega uveljavljanja ter o tem, kdo jih mora nositi, so urejene v 38. členu ZIZ. Šesti odstavek 38. člena ZIZ tako določa, da je upnik dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Dolžnik je s svojo pritožbo sicer uspel, vendar pa glede ne okoliščine primera (ko je sodišče napačno štelo, da taksa ni plačana) upniku ne gre očitati, da je on tisti, ki je stroške predmetne pritožbe dolžniku povzročil neutemeljeno.