Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cpg 282/2012 ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.282.2012 AI generated

Appeal dismissed: Creditor's pre-trial order claim rejected because debtor argued for different contract terms rather than denying the debt.

Case Number VSL sklep I Cpg 282/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Higher Court in Ljubljana dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of a pre-trial preservation order. The creditor argued that the lower court misapplied the law by not issuing the order, while the debtor remained silent. The court ruled that the statutory presumption of danger applies only to empty denials of debt, not when a debtor provides a reasoned argument for a different contractual relationship.

Legislator headnote

AI generated

1. alineje 1. točke 258. člena ZIZ; 1. alineje 1. točke prvega odstavka 257. člena ZIZ: The presumption of danger exists solely to sanction empty denials of debt; it does not apply when the debtor argues for a different contractual relationship with the creditor.

Keywords

AI generated
presumption of danger pre-trial preservation order enforcement proceedings creditor's claim debtor's defense ZIZ article 258 contractual relationship

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Namen uveljavitve zakonske domneve obstoja nevarnosti iz 1. alineje 1. točke 258. člena ZIZ je bil zgolj v sankcioniranju vsebinsko praznih in pavšalnih dolžnikovih ugovorov. Za takšno situacijo ne gre, kadar dolžnik daje razmerju z upnikom drugačno vsebino in to argumentirano obrazloži.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za zavarovanje s predhodno odredbo in mu naložilo, da sam nosi svoje stroške.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega oziroma izvršilnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in upnikovemu predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nima prav pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje pojem zanikanja obligacijskega razmerja razlagati zgolj v smislu, ali dolžnik zanika obveznost plačila upnikove terjatve. Če bi to držalo, bi bila domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ vedno podana, saj se dolžniki domala v vseh ugovorih zoper izdane sklepe o izvršbi na podlagi verodostojne listine upirajo plačilu z zanikanjem obveznosti plačila. Tako toge razlage „zanikanja obstoja terjatve“ in v posledici široke uporabe instituta predhodnih odredb v postopkih, v katerih se vprašanje obstoja oz. utemeljenosti upnikove terjatve vsebinsko sploh ne obravnava, ni mogoče upravičiti s prepričljivimi argumenti. Namen zakonodajalca, ki je z uveljavitvijo domneve nevarnosti v noveli ZIZ-I (UL RS št. 26/2011) upnikom bistveno olajšal pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, je bil zgolj v sankcioniranju vsebinsko praznih in pavšalnih ugovorov, s katerimi so dolžniki izigravali zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora zoper izdani sklep o izvršbi (drugi odstavek 35. člena ZIZ). Za takšno situacijo pa ne gre, kadar dolžnik obligacijsko razmerje, iz katerega izvira upnikova terjatev, sicer zanika, vendar daje razmerju z upnikom drugačno vsebino kot upnik, in to argumentirano obrazloži. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da dolžnik, ki je v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi zatrjeval, da je vtoževano storitev naročil v imenu in na račun tretjega, ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja z upnikom v smislu prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, in da zato ni bila podana domneva nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

5. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 8. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni utemeljen. Določba 8. člena ZPP v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine skorajda ni smiselno uporabljiva, saj se dokazni postopek v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ne izvaja. Zato izvršilno sodišče ne presoja, ali bo dolžnik z dokazi, ki jih je predlagal v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, uspel dokazati v njem navedena dejstva. Vprašanje, ali so dolžnikove ugovorne navedbe verjetne oz. ali jih bo s predlaganimi dokazi dokazal, se bo reševalo v nadaljnjem pravdnem postopku. Naloga izvršilnega sodišča je le presoja sklepčnosti ugovora v smeri, ali bi dolžnik z ugovornimi trditvami, če bi jih v nadaljevanju postopka uspel dokazati, lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, in ali bi s predlaganimi dokazi (z vidika logičnega preizkusa) lahko dokazal svoje trditve. Lahko, da so nekateri dokazi primernejši od drugih, vendar je dokazna ocena načeloma prosta. Tako je npr. trditev o plačilu mogoče dokazati z zaslišanjem priče, ki je prisostvovala izročitvi denarja, če bo sodišče njeno izpovedbo ocenilo kot dovolj prepričljivo; ni pa je mogoče dokazati s predložitvijo naloga banki, na katerem ni potrdila banke, da je bil izvršen; takšen dokaz je zato nesklepčen in mu tudi sodišče ne more dati drugačnega pomena. Dolžnikov ugovor ni bil nesklepčen in ga zaradi tega, ker se zdijo predlagani dokazi vrednostno šibki, ni bilo mogoče zavrniti.

6. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).