Appeal dismissed; no legal interest for company intervention in damages suit against unrelated debtor.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je v obravnavani zadevi predmet postopka odškodninski zahtevek tožeče stranke do tožene stranke, ki s poroštveno zavezo družbe K. d.o.o. ni v nikakršni zvezi, odločitev o tožbenem zahtevku na pravni položaj družbe K. d.o.o., ne glede na to ali bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali ne, ne bo imela vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo družbe K. d.o.o. na strani tožeče stranke.

2. Zoper sklep se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti stransko intervencijo družbe K. d.o.o. na strani tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrnilo stransko intervencijo družbe K. d.o.o., ki jo je le-ta priglasila na strani tožeče stranke. Tožena stranka je v pritožbi ponovila navedbe, ki jih je v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, navedla družba K. d.o.o. Pravni interes za vstop v pravdo je utemeljevala s tem, da je zaradi odstopa tožeče stranke (kot kreditojemalca) od kreditne pogodbe, do katerega naj bi privedli krivdni razlogi na strani tožene stranke, prenehala tudi obveza družbe K. d.o.o. (kot poroka in plačnika) do tožene stranke (kot kreditodajalca).

5. Po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP se lahko vsak, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki ga mora stranski intervenient ob priglasitvi intervencije izkazati. Intervencijski interes je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank. To pa pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima (sklep VSL II Cp 2966/2009 z dne 7. 12. 2009).

6. Intervencijski interes bi družba K. d.o.o. imela le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med tožečo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi vplivala odločitev v konkretni zadevi. Niti družba K. d.o.o. niti tožeča stranka v pritožbi takšnega razmerja med tožečo stranko in družbo K. d.o.o. nista niti zatrjevali, še manj pa dokazali. Nasprotno, obe sta zatrjevali zgolj materialnopravno razmerje med družbo K. d.o.o. in toženo stranko na podlagi zaveze družbe K. d.o.o. kot poroka in plačnika po kreditni pogodbi za obveznosti tožeče stranke. Ker je v obravnavani zadevi predmet postopka odškodninski zahtevek tožeče stranke do tožene stranke, ki s poroštveno zavezo družbe K. d.o.o. ni v nikakršni zvezi, to pomeni, da odločitev o tožbenem zahtevku na pravni položaj družbe K. d.o.o., ne glede na to ali bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali ne, ne bo imela vpliva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije in je v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZPP pravilno zavrnilo priglašeno intervencijo.

7. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).