Appeal dismissed; court upheld first-instance costs ruling based on principle of success, rejecting principle of fault application.
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed and the first-instance judgment regarding legal costs was confirmed. The appellant argued that the respondent caused the loss of their client's legal interest and requested the application of the principle of fault under Article 156 of the Civil Procedure Act instead of the principle of success under Article 154. The court held that the principle of success applies automatically when a party fails in the lawsuit, and the principle of fault cannot be applied ex officio or substituted for the principle of success absent a specific withdrawal of the claim.
Legislator headnote
AI generatedArticle 154, paragraph 1 of the Civil Procedure Act; Article 156, paragraph 1 of the Civil Procedure Act: The principle of success governs legal costs allocation in civil proceedings, and the principle of fault cannot be applied by the court ex officio to replace the principle of success.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani II. točki izreka potrdi.
[JEDRO]
S pritožbenim zatrjevanjem, da je „tožena stranka tista, ki je tekom postopka povzročila, da je pravni interes tožeče stranke za vodenje postopka prenehal“, pa tožeča stranka kot kriterij za odločitev o pravdnih stroških predlaga uporabo načela krivde iz 1. odstavka 156. člena ZPP, namesto načelo uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP. V pravni teoriji se zastopa mnenje, da se lahko načelo krivde uporabi le po predlogu stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Pravilna uporaba obeh citiranih določil pa terja presojo, da omenjenega mnenja ni mogoče razlagati tako, da naj bi sodišče o stroških postopka namesto po načelu uspeha odločilo po načelu krivde.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi:
1. Prvotožeča stranka A. d.o.o., se razglasi za imetnika pravice iz modela, registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 200250132.
2. Drugotožeča stranka M. Š., se navede kot izključni oblikovalec modela, registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 200250132.“
O stroških postopka je odločilo:
„II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.191,71 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.“
2. Proti stroškovni odločitvi (II. točka izreka), se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da pritožbeno sodišče toženo stranko obveže k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev tega dela prvostopne sodbe. Pojasnjuje, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen samo zato, ker se je tožena stranka med postopkom odpovedala pravici do modela, s čemer je odpadel pravni interes tožeče stranke za vodenje pravde.
3. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Določilo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je jasno. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Prav na to določilo je sodišče prve stopnje oprlo tudi svojo odločitev o pravdnih stroških (prim. 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
6. S pritožbenim zatrjevanjem, da je „tožena stranka tista, ki je tekom postopka povzročila, da je pravni interes tožeče stranke za vodenje postopka prenehal“, pa tožeča stranka kot kriterij za odločitev o pravdnih stroških predlaga uporabo načela krivde iz 1. odstavka 156. člena ZPP, namesto po načelu uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP. Po določilu 1. odstavka 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Gre za t. i. „separatne stroške“. V pravni teoriji se zastopa mnenje, da se lahko načelo krivde uporabi le po predlogu stranke, ne pa po uradni dolžnosti (Nina Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV, 2006, 6. točka, stran 43). Da bi za katerega koli od priglašenih stroškov tožeča stranka zahtevala odmero po načelu krivde, iz stroškovnika tožeče stranke ni razvidno. Pravilna uporaba obeh citiranih določil pa terja presojo, da omenjenega mnenja ni mogoče razlagati tako, da naj bi sodišče o stroških namesto po načelu uspeha odločilo po načelu krivde. Le takrat, kadar tožeča stranka umakne tožbo zato, ker je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, pripadajo tožeči stranki potrebni stroški. Ker pa v predmetni pravdi ni prišlo do umika tožbe, se pritožbeno sodišče s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ne more biti upravičena do plačila pravdnih stroškov vsaj do dneva odpovedi pravici do modela zato, saj v pravdi ne bi uspela, če se pravici do modela ne bi odpovedala, ni ukvarjalo.
7. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).