Appeal dismissed; statute of limitations runs separately for each delivery under the Sales Act.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga; teči pa začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere z zakonom ni določeno kaj drugega.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. II Pg 3476/2009 z dne 26. 09. 2011 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 3457/2008 z dne 27. 03. 2008, razveljavi v nerazveljavljenem delu, in sicer tako v naložitvenem delu glede glavne stvari, kot tudi v delu glede stroškov in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

2. Po napovedi pritožbe je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), razveljavitev sodbe oziroma sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa je dopustna tudi ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je pravna podlaga predmetnega tožbenega zahtevka prodajna pogodba. Med pravdnima strankama ni sporno, da gre za gospodarsko pogodbo, sporno pa je, ali je triletni zastaralni rok za zastaranje vtoževane terjatve iz gospodarske pogodbe (1. odstavek 349. člena OZ) ob vložitvi tožbe (oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) že potekel.

7. Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga (2. odstavek 349. člena OZ); teči pa začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere z zakonom ni določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ). V konkretnem primeru je sporno, kdaj je začelo zastaranje teči oziroma s katerim dnem je tožeča stranka pridobila pravico terjati plačilo kupnine od kupca za blago, ki ji ga je izročila 02. 11. 2004 in 12. 11. 2004.

8. Vprašanje kdaj ima prodajalec pravico terjati kupnino je enako odgovoru na vprašanje, kdaj mora kupec plačati kupnino. Pravilo, ki izhaja iz določbe 1. odstavka 496. člena OZ je, da mora kupec plačati kupnino v času, ki je dogovorjen s pogodbo. Če pa ni dogovora ali drugačnih običajev, mora plačati kupnino ob izročitvi predmeta prodaje (2. odstavek 496. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki (kot samostojnemu podjetniku za izvajanje njegove dejavnosti) izročila blago 02. 11. 2004 ter 12. 11. 2004. Če je tožeča stranka računa za blago izstavila 28. 01. 2005 (drugič s pravilno oznako kupca), to ne pomeni, da je izkazala za odločitev o ugovoru zastaranja relevantno dejstvo, da od kupca ni imela pravice terjati kupnine prej.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba o tem, da je zastaralni rok v konkretnem primeru začel teči po dospelosti terjatve, ki je navedena v računih z dne 28. 01. 2005. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta terjatvi dospeli šele z izstavitvijo popravljenih računov, kjer je bil naveden pravilen naziv kupca, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da prejetje računov v predmetni zadevi ni bilo pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Tožnik namreč takšnega dogovora s toženo stranko ni zatrjeval. Ker tudi ni šlo za terjatev, pri kateri je pogoj za dospelost izstavitev računa, temveč za terjatev, ki je dospela z izročitvijo blaga kupcu, kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je uporaba pravnega standarda primernega roka za izstavitev računa v konkretnem primeru nepotrebna. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o tem, zakaj računa nista bila izdana v primernem roku, ni ustrezno obrazložilo, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je imela tožeča stranka možnost terjati plačilo terjatve ob izročitvi blaga in ne šele z izstavitvijo računov, ne glede na to, ali sta bila izdana v primernem ali neprimernem roku od izročitve blaga kupcu.

11. Ker tožeča stranke ni uspela uveljaviti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).