Appeal partially allowed; court corrected legal error in calculating lawyer fees and upheld dismissal of other claims.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 3.108,08 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je tožbo tožeče stranke ocenilo kot nepopolno (in ne kot nesklepčno, kot to razume pritožba), zato je sodišču prve stopnje naložilo, naj jo vrne v popravo skladno z določbo 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od tožeče stranke zahtevalo dopolnitev tožbe, njene dopolnitve v navedbah in dokazih pa zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje ne morejo zadeti posledice prekluzije. Potrebno je upoštevati, da v kolikor sodišče prve stopnje ni (pravilno in pravočasno) opravilo preizkusa popolnosti tožbe, stranka z navajanjem novih dejstev in dokazov, s katerim je ugotovljeno pomanjkljivost odpravila, ni omejena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1321/2009 z dne 22. 01. 2009 v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka (1. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 3.710,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1321/2009 z dne 22. 01. 2009 v celoti razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga odloči sodišče, do plačila oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču“.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo po štirih računih za opravljene storitve varovanja objektov na J. (račun št. 3525-08 – v prilogi A7, 4056-08 – v prilogi A8 in 4594-08 – v prilogi A9) in M. (št. 4107-08 – v prilogi A10) v L. Podlago za izstavljene račune predstavljata sklenjeni pogodbi o fizičnem varovanju objekta, št. 483/08, 249/08-G (A6) in št. 529/08, 521/08-G (A5). Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka oprlo na naslednje ugotovitve:

- da je tožeča stranka dela po vtoževanih računih opravila;

- da tožena stranka ni imela pripomb na opravljeno delo varovanja objekta na M.;

- da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevanimi napakami pri varovanju objekta na J..

6. Tožena stranka s pritožbo zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka zaradi upoštevanja, po njenem mnenju, prekludiranih navedb in dokazov tožeče stranke v zvezi z izkazom opravljenih del in specifikacijo terjatve. Pritožbeno sodišče njenim razlogom ne pritrjuje. Upoštevati je namreč potrebno, da je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 1367/2010 z dne 16. 12. 2010 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem opozorilo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kakšna je dejanska podlaga zahtevka. Pritožbeno sodišče je tožbo tožeče stranke ocenilo kot nepopolno (in ne kot nesklepčno, kot to razume pritožba), zato je sodišču prve stopnje naložilo, naj jo vrne v popravo skladno z določbo 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od tožeče stranke zahtevalo dopolnitev tožbe, njene dopolnitve v navedbah in dokazih pa zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje ne morejo zadeti posledice prekluzije. Potrebno je upoštevati, da v kolikor sodišče prve stopnje ni (pravilno in pravočasno) opravilo preizkusa popolnosti tožbe, stranka z navajanjem novih dejstev in dokazov, s katerim je ugotovljeno pomanjkljivost odpravila, ni omejena.

7. Neutemeljen je nadalje očitek pritožbe glede izkazanosti ugovora iz naslova napak pri varovanju objekta na J.. Navedbe o pomanjkljivosti opravljenih storitev tožeče stranke je tožena stranka opirala na dve elektronski sporočili, z dne 23. 04. 2008 in z dne 05. 08. 2008 (oba B1). Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča, da se grajanje storitve po elektronski pošti z dne 23. 04. 2008 ne nanaša na obdobje, v katerem so bili izdani računi. V zvezi z ugovorom, podanim po elektronski pošti z dne 05. 08. 2008, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da slednjega tožena stranka ni zadostno konkretizirala. Ni namreč določno pojasnila, kdaj naj bi prišlo do pomanjkljivega varovanja, v kakšnih okoliščinah, s strani katerega varnostnika. Ugovora tožene stranke glede slabo opravljenih storitev namreč ni mogoče opredeliti kot negativnega dejstva, saj je tožena stranka zatrjevala napake, ki predstavljajo pozitivno dejstvo, glede izkaza katerih je sama nosila trditveno in dokazno breme. Prav tako pritožbeno sodišče ne sledi toženi stranki v njenih navedbah o neizkazanem temelju zahtevka tožeče stranke. Slednja je pojasnila, da sta bili med strankama sklenjeni dve pogodbi o varovanju objektov, pojasnila je količino in obračun opravljenih ur, le-te pa dokazujejo tudi predloženi dokazi (pogodbi, računi in obračuni ur). Po mnenju pritožbenega sodišča je tako tožeča stranka temelj svojega zahtevka zadostno obrazložila in dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o premalo substanciranem dokazu z zaslišanjem priče S. v zvezi s predlaganim dokazom po zaslišanju priče namreč nosi breme, da opredeli, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za zaslišanje priče tako ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 212. in 236. člen ZPP). V nasprotnem primeru bi šlo za informativni dokaz, ki pa ga ZPP ne pozna. Upoštevaje navedeno in ugotovljeno pomanjkljivo trditveno podlago glede obstoja in grajanja napak pri storitvah tožeče stranke (glej tč. 7 zgoraj) je odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza s pričanjem priče D. pravilna.

9. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Le-to je namreč zmotno dvakrat obračunalo stroške pristopa pooblaščenca tožene stranke na narok, četudi je šteti, da „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 Zakona o odvetniški tarifi vključuje nagrado za vse naroke (prim. sklep VS RS II Ips 56/2011). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, je za zmotno prisojenih 602,40 EUR (502,00 EUR + DDV) zmanjšalo pravdne stroške, do povrnitve kateri je upravičena tožeča stranka. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti 3.108,08 EUR pravdnih stroškov, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

10. Pritožnica je uspela zgolj v manjšem delu glede stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi, pritožbeno sodišče priglašene stroške te vloge ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih zato tožeči stranki ni priznalo.