Appeal partially allowed; first-instance judgment revoked regarding damages due to procedural flaws and upheld on good faith grounds.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- glede tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. izreka), glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (II. izreka) in glede odločitve o stroških postopka (III. izreka) ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek;

- glede tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine 7.364,66 EUR z obrestmi (I. izreka) ter se v tem delu tožba zavrže.

II. V ostalem nerazveljavljenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Določba 195. člena OZ varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, pri čemer je lahko pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se ne zaveda in se ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Tožnik se na to ne more sklicevati, saj je bil hkrati z nakazilom odškodnine opozorjen o vložitvi pravnega sredstva in s tem možnosti vrnitve izplačane odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 38.425,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 30.462,36 EUR od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila ter od zneska 2.048,17 EUR od 1. 1. 2002 do plačila, od zneska 1.580,42 EUR od 1. 1. 2003 do plačila in od zneska 4.002,55 EUR od 1. 1. 2004 do plačila. Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi tožene stranke je ugodilo in tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki iz naslova neupravičene pridobitve znesek 23.907,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.089,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga, razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja, da sodišče pri odločanju o njegovem zahtevku ni upoštevalo in ocenjevalo predloženih dokazov, predvsem javnih listin, s katerimi je tako po temelju, kot tudi po višini izkazoval obseg prestane škode. Zato je sodišče zmotno zaključilo, da naj ne bi dokazal pravnorelevantnih dejstev. Načelo proste presoje dokazov je v našem procesnem pravu omejeno le z načelom dokazne vrednosti javnih listin, ker javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali odloča.

Glede gmotne škode – izgube na osebnem dohodku, sodišče ni upoštevalo javnih listin zavoda za zdravstveno zavarovanje, kot tudi ne mesečnih potrdil o upravičeni odsotnosti z dela, ki sta jih izdala zavod in osebni zdravnik v okviru izvajanja javnih pooblasti. Pri odločanju o zahtevku za prestano nepremoženjsko škodo pa sodišče ni pravilno upoštevalo javnih listin, to je odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot tudi predloženo izvedensko mnenje komisije zavoda. V izvedenskem mnenju je jasno razvidno, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na delovno zmožnost tožnika, stanje po poškodbi vratne hrbtenice.

Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi tožnik s tem, ko ni predložil originalnega zdravstvenega kartona, onemogočil ugotavljanje prejšnjih poškodb. V kolikor bi šlo za kakršnokoli prepoškodovanje ali bolezen vratne hrbtenice, bi izvedenci iz zavoda to v podanem mnenju tudi ugotovili, pa niso. Evidentno je, da sodišče ni s potrebno skrbnostjo izvedlo svojih zaključkov o obsegu prestane nepremoženjske škode, posebej ker tudi postavljena izvedenca v svojem podanem mnenju ugotavljata, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice ter obseg prestane nepremoženjske škode.

Zmotni so zaključki sodišča, da naj ne bi bila podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Sodišče ni pravilno ugotovilo ključnih pravnorelevantnih dejstev v stvari, čeprav je tožnik predložil sodišču vsa potrebna izkazila. Sodba nima razlogov o odločilnih relevantnih dejstvih, kljub pravilnim ugotovitvam, da je podana odgovornost voznika D. Š. za nastanek prometne nesreče, v kateri je tožnik zadobil poškodbe. Tudi glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožnik meni, da sodišče ni pravilno odločilo o stvari, ker ni pravilno ocenjevalo, da tožnik ni v nobenem primeru nepoštena oseba.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku tožnika, ki izvira iz prometne nezgode dne 17. 5. 2001, zoper odgovorno zavarovalnico povzročitelja nezgode že enkrat odločalo. Izdalo je delno zamudno sodbo in delno zavrnilno sodbo dne 22. 8. 2007, opr. št. 1618/2004-III, s katero je tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode v višini 38.425,32 EUR, ugodilo do zneska 31.060,66 EUR s pripadajočimi obrestmi, medtem ko je višji oziroma drugačen zahtevek tožnika zavrnilo. Zoper obsodilni del sodbe je pritožbo vložila le tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo le v izpodbijanem delu, torej glede I. in III. točke izreka. To pomeni, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 7.364,66 EUR, vsebovana v II. točki zgoraj navedene sodbe sodišča prve stopnje, že pravnomočna. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v ponovljenem postopku ne razlikuje od prej uveljavljenega, pomeni, da delno zahteva tudi odškodnino, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno, saj je bil v tem delu njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka razveljavilo ter tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

5. V ostalem pa tožnikov odškodninski zahtevek delno ni utemeljen (razen zahtevka na plačilo 11.000,00 EUR s pripadki) in je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna, četudi iz drugih razlogov, kot jih vsebuje obrazložitev sodbe. Tožena stranka je namreč na podlagi pravnomočne sodbe že izplačala tožniku znesek 36.908,00 EUR, pri čemer ga je hkrati z nakazilom opozorila, da je vložila izredno pravno sredstvo revizije in da bo v primeru uspeha izplačano zahtevala nazaj (ugotovitve prvostopenjske sodbe v točki 11 obrazložitve). Tožnik je po razveljavitvi sodb prve in druge stopnje v revizijskem postopku nesporno vrnil toženi stranki le 11.000,00 EUR, preostali znesek pa obdržal, češ da ga je že porabil oziroma da ga kot pošteni prejemnik niti ni dolžan vrniti. To pa pomeni, da ni podlage za ponovno zahtevo tožnika, da mu tožena stranka plača odškodnino, saj bi v primeru uspeha v pravdi zahtevano odškodnino prejel dvakrat. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede odškodninskega zahtevka se torej lahko obravnava le v okviru nasprotne tožbe in zahteve tožene stranke, da ji tožnik vrne preplačani znesek odškodnine (torej tisti, ki je višji od 2.000,00 EUR, kolikor mu tožena stranka priznava kot primerno višino odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku). Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo pritožbo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. V ostalem pa ima tožeča stranka prav, ko v pritožbi opozarja in se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika na plačilo odškodnine in o nasprotni tožbi tožene stranke na povrnitev neupravičeno prejete odškodnine, je prvostopenjsko sodišče namreč zgolj oprlo na ugotovitev, da tožnik izvedencu medicinske stroke kljub pisnim in ustnim pozivom ni predložil popolnega originalnega zdravstvenega kartona, ampak le fotokopije evidenčnih listov za obdobje od poškodbe dalje.

Po mnenju sodišča zato obstaja dvom, ali je vtožena škoda izključno posledica poškodb prometne nesreče z dne 17. 5. 2001. Zaključek sodišča, da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen v celoti po vseh postavkah zahtevka, tako glede materialne kot nematerialne škode, je zato v nasprotju z navedbami tožene stranke (pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2009), ki tožniku priznava primerno, v skladu s sodno prakso odmerjeno odškodnino za zvin vratnega dela hrbtenice. Ker ugovarja, da drugih zatrjevanih obsežnejših poškodb glede na medicinsko dokumentacijo, ni mogoče pripisati škodnemu dogodku ter da je hkrati zahtevana odškodnina previsoka za vse postavke nematerialne škode ter neizkazana za materialno škodo, to pomeni, da je med strankama sporen predvsem obseg poškodb, ki naj bi jih tožnik utrpel v prometni nezgodi.

Če je sodišče štelo, da na podlagi izvedenih dokazov (medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja medicinske stroke) ni moglo zanesljivo ugotoviti obsega poškodb in je zato o tem odločilo na podlagi dokaznega bremena (215. člen ZPP), kot je razbrati iz obrazložitve sodbe, to ne pomeni, da ni potrebno presojati tistih dejstev in dokazov, ki jih tožnik navedel oziroma predložil za ugotovitev višine odškodnine v manjšem obsegu poškodbe (zvin vratne hrbtenice), ki jo tožena stranka sama priznava in je zanjo tožniku že izplačala znesek odškodnine 2.000,00 EUR.

Razlogi sodbe o tem so pomanjkljivi in delno nelogični, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Hkrati pa je bila tožeči stranki neutemeljeno odvzeta možnost dokazovanja višine odškodnine tudi za tisti obseg škode, ki med strankama očitno ni sporen. Te kršitve narekujejo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem delu (glede tožbenega zahtevka tožnika na plačilo odškodnine 11.000,00 EUR s pripadki in glede nasprotne tožbe) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti ter jasno in logično opredeliti najprej obseg tožnikove škode ter nato odmeriti višino odškodnine ob upoštevanju, da je tožena stranka tožniku že plačala na račun odškodnine 2.000,00 EUR.

7. Nima pa prav pritožba, ko trdi, da je sodišče napačno presojalo tožnika kot nepošteno osebo glede na določbo 216. člena ZOR oziroma sedaj 195. člena OZ. Navedena določba namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, pri čemer je sodna praksa že zavzela in večkrat ponovila stališče, da je lahko pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se ne zaveda in se ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Tožnik se na to ne more sklicevati, saj je bil hkrati z nakazilom odškodnine opozorjen o vložitvi pravnega sredstva in s tem možnosti vrnitve izplačane odškodnine.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.