Appeal dismissed; interim order denied due to unproven claim and existing security on movable assets.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Začasna odredba z dodatno prepovedjo razpolaganja s stvarmi, na katerih tožnica že ima zastavno pravico, zanjo ne bi pomenila nobenega dodatnega zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s prepovedjo toženima strankama odtujiti ali obremeniti nepremičnino z ID znakom A k. o. X. in z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (v I. in II. točki) ter s prepovedjo toženima strankam odtujiti ali obremeniti premičnine na naslovu G. pod pretnjo denarne kazni (v III. in IV. točki). Glede nepremičnine je ocenilo, da terjatev tožnice ni verjetno izkazana, ker je drugi toženec predložil darilno pogodbo z datumom pred sklenitvijo zakonske zveze s prvo toženko in trdil, da to dokazuje, da gre za njegovo posebno premoženje, do česar se tožnica ni posebej opredelila. Glede premičnin pa je ocenilo, da začasna odredba ni potrebna za zavarovanje terjatve, ker so premičnine na tem naslovu že zarubljene (v izvršilnem postopku zoper prvo toženko), s čimer je na njih ustanovljena zastavna pravica.

2. Proti sklepu se tožnica pritožuje, predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek ter opredeljuje pritožbene stroške. Meni, da je sodišče z oceno o neverjetnosti njene terjatve glede nepremičnine preseglo odločanje v postopku za izdajo začasne odredbe in to oceno podalo preuranjeno. Tožnica se še ni dolžna opredeljevati do omenjene pogodbe. Glede premičnin pa navaja, da je zastavna pravica z rubežem teh premičnin res ustanovljena, vendar ne preprečuje razpolaganja s stvarmi in je zato začasna odredba vseeno potrebna, saj bi pomenila tudi grožnjo z denarno kaznijo. Poleg tega se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša tudi na drugega toženca, izvršba pa teče le prti prvi toženki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti svoje terjatve, ki se tiče sporne nepremičnine, kar je prvi pogoj ki se po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zahteva za izdajo začasne odredbe. Res je namreč, da se tožnica ni izrekla o ugovoru, da je to posebno premoženje drugega toženca, in o dokazu, ki potrjuje ta ugovor tožencev. Na ta način v trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasen odredbe verjetnost, da je nepremičnina skupno premoženje tožencev, ni izkazana. Izkazati verjetnost terjatve sicer ni isto kot dokazati resničnost vseh trditev, ki so dejanska podlaga tožbe. Izkazanost je manj kot dokazanost, pri kateri gre za stopnjo prepričanja in je podlaga za meritorno odločanje v pravdnem postopku, verjetnost pa je manj kot prepričanje. Ta je podana že, če je (le) bolj verjetno kot ne, da je zatrjevano tudi resnično. Glede na ugovor (v odgovoru na tožbo), da gre za posebno premoženje drugega toženca, ker mu je bilo to podarjeno še pred zakonsko zvezo (in je bil ta ugovor tudi dokazno podprt, nanj pa tudi ni bilo nobene nasprotne trditve), pa ta verjetna izkazanost tožničine terjatve ni podana.

5. Na podlagi navedenega ni utemeljen smiselni ugovor prejudiciranja oziroma preuranjenega odločanja, saj ima tožeča stranka še do prvega naroka pravico dopolniti svoje navedbe.

6. Tudi glede neutemeljenosti predlaganega premičninskega zavarovanja je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Trditve, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma otežena, tožnica ni utemeljila in je ne utemeljujejo niti njena pritožba. Nasprotno, sama navaja, da drži ključni razlog sodišča, da je začasna odredba s prepovedjo odtujevanja in obremenjevanja nepotrebna, namreč da so sporne premičnine že zarubljene, s čimer je na njih v korist tožeče stranke ustanovljena zastavna pravica. Trditev, da ta še ne onemogoča pravnega prometa s premičninami, ne drži v celoti, saj velja zakonsko določena prepoved dolžniku, da z zarubljenimi predmeti razpolaga (86. čl. ZIZ), kot je to pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Morebitni dobroverni pridobitelj pa bi bil varovan tudi v primeru, če bi prišlo do odtujitve kljub prepovedi z začasno odredbo. Začasna odredba z dodatno prepovedjo razpolaganja s stvarmi, na katerih tožnica že ima zastavno pravico, zanjo ne bi pomenila nobenega dodatnega zavarovanja. Glede očitka, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša tudi na drugega toženca, izvršba pa teče le proti prvi toženki, je treba ugotoviti, da premičnine niso specificirane drugače kot tiste, ki se nahajajo na naslovu G., pritožnica pa ne navaja, da ne bi bile v izvršbi proti prvi toženki zarubljene prav (vse) te.

7. Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

8. Stroški v zvezi s postopkom zaradi začasne odredbe (vključno s pritožbenimi) delijo usodo stroškov glede na končni uspeh strank v postopku (151. čl. ZPP).