Appeal court partially allows mortgage claim and adjusts legal costs under ZTLR and SPZ rules.

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tudi za plačilo pravdnih stroškov v višini 39.825,08 ATS (sedaj 2.894,20 EUR) ter v 3. točki izreka tako, da se znesek 1.161,25 EUR nadomesti z zneskom 1.609,23 EUR. V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 323,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

V skladu z ureditvijo po ZTLR uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo ni bilo časovno omejeno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na drugi odstavek 266. člena SPZ, s katerim je določeno, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ-ja, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da sta dolžni dopustiti sodno prodajo zastavljene nepremičnine za poplačilo terjatve v višini 35.973,84 EUR s 17% obrestmi od 1. 1. 1996 (1. točka izreka odločbe). Kar je tožeča stranka zahtevala več glede plačila pravdnih stroškov v znesku 39.825,08 ATS z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1996 dalje do plačila je zavrnilo (2. točka izreka odločbe) ter toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.161,25 EUR s pp (3. točka izreka odločbe).

2. Proti sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka (2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe). V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe povzema, da v okvir celotne terjatve tožeče stranke sodijo tudi stroški. Ti stroški pa nedvomno predstavljajo oziroma vključujejo tudi pravdne stroške postopka, ki je tekel pred sodiščem v Avstriji in v katerem je bila izdana sodba Okrajnega sodišča v Železni Kapli, opr. št. C 204/96 h z dne 6. 12. 1996, saj je bil postopek potreben prav zaradi uveljavljanja terjatve tožeče stranke po posojilni pogodbi. V pogodbi o zastavi nepremičnine z dne 13. 4. 1993 je v 2. točki izrecno navedeno, da zastavljajo zastavitelji, torej tudi toženi stranki, svoje solastninske deleže na nepremičninah parc. št. 72 in 73/2 k.o. X. za zavarovanje denarnih terjatev posojilodajalca – tožeče stranke iz posojilne pogodbe ter stroškov iz posojilne pogodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je tožena stranka upravičena tudi do pravdnih stroškov po sodbi Okrajnega sodišča v Železni Kapli. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi pravdne stroške tega postopka. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2008, ki je bila v postopku vložena v zvezi s podanim odgovorom na tožbo tožene stranke. Tožeča stranka je torej upravičena tudi do stroškov v višini 800 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2008, povečanih za 2% materialne stroške in 20% DDV.

3. Toženi stranki vlagata pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Poudarjata, da je v tem postopku bistveno vprašanje, ali je hipoteka tožeče stranke zaradi uveljavitve Stvarnopravnega zakonika prenehala ter se pri tem sklicujeta na tretji odstavek 154. člena SPZ in 1. točko prvega odstavka 206. člena ZZK-1.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti uveljavljenih niti tistih na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek glede stroškov postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Železni Kapli, zato, ker je zavzelo stališče, da toženima strankama ni mogoče naložiti plačilo stroškov sodnega postopka v katerem nista sodelovali.

7. Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot posojilodajalka z V. R. kot posojilojemalcem sklenila posojilno pogodbo v višini 300.000,00 ATS. Za zavarovanje tega posojila je bilo med tožečo stranko kot posojilodajalko in upnico ter V. R. kot posojilojemalcem in zastaviteljem ter toženima strankama kot zastaviteljicama dne 13. 4. 1993 sklenjena pogodba o zastavi nepremičnine. Kot izhaja iz 2. točke te pogodbe sta toženi stranki kot zastaviteljici za zavarovanje denarnih terjatev posojilodajalca iz posojilne pogodbe ter stroškov iz posojilne pogodbe zastavili nepremičnino z deležem ½ T. R. in 1/50 M. R. vl. št. 607 k.o. x. in dovolili vknjižbo zastavne pravice v korist posojilodajalca za posojilno terjatev v znesku ATS 30.000,00 z 12,5% letnimi in 4,5% zamudnimi obrestmi ter varščino za stranske pristojbine v višini ATS 40.000,00.

8. Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari, iz katere se upnik lahko poplača z vrednostjo zastavljene stvari, če dolžnik ob dospelosti ne izpolni svoje obveznosti. Temeljni namen zastavne pravice na nepremičnini (hipoteke) je zavarovanje poplačila določene terjatve s prodajo nepremičnine in poplačilo upnika iz kupnine.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da sta toženi stranki kot hipotekarni zastaviteljici v skladu z zastavno pogodbo dolžni dopustiti poplačilo celotne terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pogodbo.

10. V pogodbi o zastavi nepremičnin je terjatev točno določena in sicer gre za posojilno terjatev v višini 300.000,00 ATS s točno določenimi obrestmi ter za varščino za stranske pristojbine v višini, ki je bila omejena na 40.000,00 ATS in je bila zastavna pravica v tem obsegu tudi vknjižena v zemljiško knjigo.

11. Neprerekana je trditev tožeče stranke, da je Okrajno sodišče v Železni Kapli s sodbo opr. št. C 204/96 h z dne 6. 12. 1996 solidarnim dolžnikom naložilo obveznost plačila glavnice v višini 495.000,00 ATS s 17% obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 1996 dalje do plačila ter obveznost plačila sodnih stroškov v znesku 39.825,08 ATS. Tožena stranka tudi ni oporekala trditvi tožeče stranke, da med stroške, ki so nastali zaradi posojilne pogodbe, sodijo stroški, ki so nastali v postopku pred Okrajnim sodiščem v Železni Kapli opr. št. C 204/96 h. Do višine varščine 40.000,00 ATS so bilo z navedeno hipoteko torej zavarovani stroški iz celotnega upniško dolžniškega razmerja v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo med tožečo stranko in posojilojemalcem. Ker med stranske pristojbine v višini ATS 40.000,00 sodijo tudi stroški postopka pred Okrajnim sodiščem Železna Kapla opr. št. C 204/96 H z dne 6. 12. 1996, ki so nastali iz posojilne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in posojilojemalcem, v zavarovanje katerih je bila sklenjena pogodba o zastavi nepremičnine, je tožeča stranka upravičena, da iz zastavljene nepremičnine poplača tudi stroške postopka, nastale pred Okrajnim sodiščem v Železni Kapli v višini 39.825,08 ATS. Ker iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Železni Kapli ne izhaja, da so bile tožeči stranki prisojene tudi zakonite zamudne obresti od stroškov postopka, zato tožeči stranki ni mogoče prisoditi več, kot izhaja iz izvršilnega naslova, zato je sodišče prve stopnje v tem delu (za zakonite zamudne obresti od stroškov postopka) tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede stroškov postopka, Tožeča stranka je namreč upravičena tudi do povrnitve stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 9. 5. 2008, s katero je odgovorila na odgovor tožene stranke na tožbo. V tem smislu je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških spremenilo in toženi stranki naložilo povrnitev za znesek 447,98 EUR zvišanih pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

13. Ker je bila pritožba tožeče stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tudi za poplačilo pravdnih stroškov v znesku 2.894,20 EUR iz posojilne pogodbe ter glede stroškov tega postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

O pritožbi tožene stranke.

14. V konkretnem primeru je hipoteka nastala z vknjižbo v zemljiški knjigi dne 13. 4. 1993 v času veljavnosti Zakona o temeljih in lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 in naslednji; v nadaljevanju ZTLR), ki je določal, da je za zavarovanje terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka), ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (primerjaj prvi odstavek 63. člena ZTLR). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da po takrat veljavni zakonodaji uveljavljanje poplačilne pravice s tako imenovano hipotekarno tožbo ni bilo časovno omejeno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na drugi odstavek 266. člena SPZ, s katerim je določeno, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ-ja, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 844/2007). Sicer pa, kot je pravilno poudarila tožeča stranka v odgovoru na tožbo, je bilo o vprašanju, ali je hipoteka tožeče stranke z uveljavitvijo SPZ ugasnila, že pravnomočno razsojeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I 250/2008 z dne 1. 9. 2010.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 155. členom ZPP. Tožeči stranki je glede na izpodbijani del zahtevka priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov ter sodno takso za pritožbo v višini 147,78 EUR, skupaj 323,35 EUR. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan poravnati pritožbene stroške tožeči stranki v petnajstih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude, torej je to 16. dne dalje po prejemu te sodbe, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi pritožbenega postopka, je tožeča stranka dolžna sama nositi stroške odgovora na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.