Appeal dismissed; failure to sue all heirs invalidates passive standing, not mere conclusiveness issues.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nikogar ni možno prisiliti, da bo vložil tožbo, vendar pa bi v konkretnem primeru (ko dedinja tožbe, na katero je bila napotena s sklepom D 1, ni vložila) morali tožniki vložiti tožbo tudi zoper dedinjo, da bi bila podana pasivna legitimacija. Ker pa tega niso storili, ni bila tožena prava stranka in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obravnavani zadevi tako ne gre za vprašanje (ne)sklepčnosti, kot to zmotno meni pritožba. Pojem sklepčnosti zadeva problem zadostnosti navedb stranke o dejstvih. To pa pomeni, da tožniki tudi z dodatnimi navedbami ne bi mogli odpraviti napake, ki so jo storili s tem, da niso tožili pravo stranko (vseh (so)dedičev, ki ne nastopajo na strani tožeče stranke).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Oporočiteljica pokojna N.F., umrla dne 6.7.2005, je v oporoki, sestavljeni v obliki notarskega zapisa pri notarki Z.G. pod opr.št. IO 1 z dne 24.6.2005 z zapisom „del zemljišča do ½ parc.št. 301/1, k.o. M., ki sem jo dobila v last po izročilni pogodbi od očeta, zapuščam bratu F.S. in sicer tisti del, ki je ob njegovi hiši in ga je obdeloval že pred leti, ostali del zemljišča pa zapuščam F.D. in sestri N.M., ki naj si ga razdelita po medsebojnem dogovoru“ dejansko razpolagal s parc.št. 301/6, k.o. M., katere lastnica je bila ob sestavi oporoke. Tožene stranke so dolžne povrniti tožečim strankam stroške nastale s tem postopkom, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo.“

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki po svojem pooblaščencu in predlagajo, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da je bila tudi dedinja E.K. s sklepom D 1 napotena na pravdo. Iz tega jasno izhaja, da bi morala sama ali skupaj z ostalimi tožniki sprožiti pravdo na aktivni strani, česar pa ni storila. Tožniki so imeli skupnega pooblaščenca, dedinja E.K. pa se zanj ni odločila. Tožniki so bili prepričani, da bo in da tudi je kasneje dedinja E.K. vložila tožbo. Nemogoče je pričakovati, da bi tožniki iz previdnosti, da dedinja ne bi vložila tožbe, na strani tožene stranke navedle kot toženko tudi dedinjo E.K. Od tožnikov takšnega postopanja ni mogoče zahtevati, posamezne dedinje, ki je bila s sklepom napotena na pravdo, pa ni mogoče prisiliti v pravdanje na aktivni strani. Dedič, ki je na pravdo napoten, mora seveda s tožbo zajeti vse ostale dediče, ki na pravdo niso bili napoteni, ni pa nobene pravne podlage za to, da bi moral tožnik na toženi strani zajeti tudi vse dediče, ki so napoteni na pravdo. Četudi bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, pa bi slednje ob ugotovitvi, da dedinja E.K. tožbe ni vložila in da ne nastopa v pravdi, moralo pozvati tožečo stranko, da tožbo popravi tako, da na toženi stranki zajame tudi dedinjo E.K. Prav gotovo ne gre za nesklepčnost, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti, tožba bi bila vročena tudi dedinji E.K., katera bi glede na izraženo stališče v zapuščinskem postopku zahtevek pripoznala. V tem delu je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Razlogi sodišča prve stopnje, podani v četrtem in petem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe, so povsem pravilni in se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (o tem se je sodna praksa že izrekla, primerjaj odločbo VS RS II Ips 759/2005) in jih pritožba ne more omajati. V obravnavanem primeru, ko gre za spor, ki se tiče vseh dedičev in zapuščine, so vsi dediči nujni sosporniki in morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihova priznanja zahtevka pred ali med pravdo. Da dedinja E.K. v obravnavani pravdi ne nastopa ne na tožeči ne na toženi strani, kot ugotavlja sodišče, za pritožbo ni sporno. Drži, da ni nikogar možno prisiliti, da bo vložil tožbo, vendar pa bi v konkretnem primeru (ko dedinja E.K. tožbe, na katero je bila napotena sklepom D 1, ni vložila) morali tožniki vložiti tožbo tudi zoper dedinjo E.K., da bi bila podana pasivna legitimacija. Ker pa tega niso storili, ni bila tožena prava stranka in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obravnavani zadevi tako ne gre za vprašanje (ne)sklepčnosti, kot to zmotno meni pritožba. Pojem sklepčnosti zadeva problem zadostnosti navedb stranke o dejstvih. To pa pomeni, da tožniki tudi z dodatnimi navedbami ne bi mogli odpraviti napake, ki so jo storili s tem, da niso tožili pravo stranko (vseh (so)dedičev, ki ne nastopajo na strani tožeče stranke). Zatrjevana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

5. Upoštevaje vse povedano je ugotoviti, da pritožba tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).