Administrative court allows public defender to challenge free legal aid decisions based on public interest and procedural flaws.

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 463/2011 z dne 30. 9. 2011 se odpravi in zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Krškem v ponovni postopek.

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Ker gre za javni interes, je državni pravobranilec kot njegov zastopnik upravičen, da v primeru, ko oceni, da je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nepravilna, v korist javnega interesa poseže v pričakovano pravico prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči s tem, da sproži postopek presoje odločbe, s katero je ta dodeljena. Odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni naravnano zgolj na pravico oziroma pravni interes prosilca, ampak je pri tem treba upoštevati tudi javni interes. Obrazložitev odločbe ni namenjena le prosilcu, njen namen je v zagotavljanju seznanitve z razlogi za odločitev same po sebi. Izpodbijana odločba pa ni tako obrazložena, da bi bili vidni vsi razlogi, zaradi katerih je organ za BPP odločitev sprejel.

[OBRAZLOŽITEV]

Podpredsednik Okrožnega sodišča v Krškem je kot organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) z izpodbijano odločbo ugodil prošnji A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 15. 9. 2011 in ji dodelil redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem opr. št. I K 68860/2010 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je ob presojanju izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovil, da živi vlagateljica v skupnem gospodinjstvu s sinom, ki ga je dolžna preživljati. Je upokojenka in je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejela 795,51 EUR, mesečno povprečno 265,17 EUR, torej znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 132,59 EUR, kar ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Pri ugotavljanju premoženjskega stanja po določbi 14. člena ZBPP je organ za BPP ugotovil, da je prosilka lastnica osebnega avtomobila Fiat Bravo, letnik 1998, drugega premoženja pa nima. Zato ocenjuje, da premoženje, ki se upošteva, ne presega višino 60-tih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialni varnosti. Organ za BPP navaja, da je skladno z 24. členom ZBPP pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upošteval tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prosilka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter ugotovil, da zadeva ni očitno nerazumna in je pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, saj prosi za brezplačno pravno pomoč v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 68860/2010. V nadaljevanju še pojasnjuje zakonske pravne učinke dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Meni, da je obrazložitev odločbe pavšalna, saj v njej ni navedenih dejstev in dokazov, ki bi kazali na to, da je dejansko izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. To določilo zahteva, da se organ za BPP dotakne temeljne zadeve oziroma življenjskega primera in ga oceni z vidika pogojev, določenih v tem členu. Izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP ni mogoče utemeljiti zgolj z ugotovitvijo, da zadeva ni očitno nerazumna in je za prosilca življenjskega pomena, če niso ugotovljena dejstva, ki tak zaključek narekujejo. Tožena stranka je navedla samo zakonsko dikcijo in splošno ugotovitev, ki nima nobene zveze s konkretnim kazenskim postopkom. Ker splošnih ugotovitev ni presojala v odnosu do zadeve in se tudi ni ukvarjala z razjasnjevanjem okoliščin, ki bi bile relevantne prav in izključno za obravnavani primer, gre za pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus izpodbijane odločbe, ki jo je treba že zaradi tega razloga odpraviti. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala pri presoji objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilki izhajati predvsem iz narave kazenskega postopka, vloge obdolženke in njene pravice, da se brani pred obtožbami in presoditi, ali je glede na okoliščine primera pošten postopek lahko zagotovljen le, če bo obdolženka imela strokovno obrambo z zagovornikom. Sklicuje se na sodbo tega sodišča opr. št. U 29/09. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom, A.A., v odgovoru na tožbo meni, da tožeča stranka ni izkazala interesa za tožbo. Državno pravobranilstvo lahko toži zaradi zaščite javnega interesa, ki pa v tej zadevi ni izkazan. Dejstvo, da odločba po mnenju tožeče stranke ni pravilno obrazložena, ne spremeni okoliščine, da je stranska udeleženka v celoti zadostila zahtevam za izdajo odločbe in da je oddala popolno vlogo za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Sicer pa sproženi postopek pomeni zgolj stroške za državni proračun. Če bo rešen v korist tožene stranke, bo država imela nepotrebne stroške s tem postopkom in zastopanjem stranske udeleženke, obremenjen bo sodni sistem, ki mora, na eni strani tožbo reševati, na drugi strani pa utemeljevati svojo odločitev. Če bo uspela tožeča stranka, pa bo stranka z interesom v novem sodnem postopku zahtevala povračilo vse nastale škode zaradi morebitne napake pri izdaji odločbe za brezplačno pravno pomoč, saj izpolnjuje vse pogoje za izdajo pozitivne odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V zvezi z ugovorom stranke z interesom, da tožeča stranka kot zastopnik javnega interesa ni upravičena vložiti tožbe, ker zaradi zaščite javnega interesa v tem primeru to ni potrebno, se sodišče najprej opredeljuje o legitimaciji tožeče stranke za sprožitev tega upravnega spora.

Po določbi prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državni pravobranilec. Člen 38 ZBPP določa, da se odločba, s katero pristojni organ za BPP odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč, vroči tudi državnemu pravobranilstvu. Sredstva, potrebna za izvajanje ZBPP se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije (44. člen ZBPP).

Za sredstva, s katerimi se plačujejo storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči, torej veljajo proračunska načela. Ta zahtevajo, da se s proračunskimi sredstvi, tj. sredstvi, ki so namenjena uresničevanju o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči nalog države, ravna po načelih učinkovitosti in gospodarnosti (2. člen Zakona o javnih financah). Ker gre za javni interes, je državni pravobranilec kot njegov zastopnik upravičen, da v primeru, ko oceni, da je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nepravilna, v korist javnega interesa poseže v pričakovano pravico prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči s tem, da sproži postopek presoje odločbe, s katero je ta dodeljena.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni naravnano zgolj na pravico oziroma pravni interes prosilca, ampak je pri tem treba upoštevati tudi javni interes. Obrazložitev odločbe ni namenjena le prosilcu, njen namen je v zagotavljanju seznanitve z razlogi za odločitev same po sebi. Izpodbijana odločba pa tudi po mnenju sodišča ni tako obrazložena, da bi bili vidni vsi razlogi, zaradi katerih je organ za BPP odločitev sprejel. Organ za BPP v izpodbijani odločbi navaja, da so izpolnjeni tudi pogoji po 24. členu ZBPP, vendar v zvezi s tem le povzema zakonsko dikcijo, dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki bi izpopolnjevale abstraktni zakonski dejanski stan, pa ne navaja. Zato se sodišče strinja s tožečo stranko, da odločitve ni mogoče preizkusiti. To pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je odločba nezakonita (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da v postopku za njeno izdajo niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom je sodišče zavrnilo, ker v ZUS-1 ni podlage za priznavanje stroškov postopka taki stranki, v konkretnem primeru pa je bila odločba, s katero se je stranka z interesom strinjala, tudi odpravljena, torej stranka z interesom ni bila uspešna.