Appeal dismissed; late evidence submission cannot be cured by appeal if rejected at first instance.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob predložitvi listin tožena stranka ni niti poskušala upravičiti, zakaj dokaza ni predlagala že na prvem naroku (ko jo je zastopala pooblaščenka), prav tako je sodišče prve stopnje že na zadnjem naroku v zadevi zavrnilo dokazni predlog kot prepozen, kar pomeni, da bi moral morebitno kršitev določbe 286. člena ZPP toženec uveljavljati že takrat in z uveljavljanjem kršitve šele v pritožbi ne more uspeti (286.b člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v postopku po določbi 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ugotovilo, da v izreku opisano stanovanje spada v skupno premoženje prve toženke in drugega toženca in da znaša delež zakoncev za vsakega do ene polovice. Iz razlogov sodbe izhaja, da ima tožnik denarno terjatev do prve toženke na podlagi izvršilnega naslova. Stanovanje, ki je predmet pravde, je bilo kupljeno s kupnino od prodaje stanovanjske hiše v Parecagu, ki je bila skupno premoženje zakoncev, zato je tudi stanovanje skupno.

2. Zoper sodbo se pritožuje drugo tožena stranka. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek, ker v dokaznem postopku ni upoštevalo sporazuma med zakoncema z dne 5.11.1993, s katerim je prvotožena stranka prepustila svoj petinski solastniški delež na nepremičnini v P. drugemu tožencu. Stanovanje je zato posebno premoženje drugega toženca. Drugo tožena stranka je sicer res to listino predložila že po izteku roka, ki ji ga je za predložitev dodelilo sodišče, vendar je razlog temu upokojitev prvotnega pooblaščenca, poleg tega sodišče ob določitvi roka drugega toženca ni opozorilo na posledice zamude. Ker tega opozorila ni bilo, je bil sporazum predložen pravočasno. Gre za odločilen dokaz, ki bi vplival na drugačno odločitev v zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe, da je pritožnik sporazum predložil po izteku dodatnega roka, ki naj bi mu ga dodelilo sodišče, so zavajajoče. Iz podatkov spisa namreč izhaja da je sodišče na prvem naroku toženi stranki dodelilo dodatni rok le za dostavo historičnega izpiska za parc.št. 1016/2 in pogodbe z dne 20.2.1984, ni pa bilo govora o sporazumu o razdelitvi premoženja med zakoncema z dne 5.11.1993. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sporazum kot dokaz v zvezi z določbo 286. člena ZPP predložen prepozno (po zaključku prvega naroka). Ob predložitvi listin tožena stranka ni niti poskušala upravičiti, zakaj dokaza ni predlagala že na prvem naroku (ko jo je zastopala pooblaščenka), prav tako je sodišče prve stopnje že na zadnjem naroku v zadevi zavrnilo dokazni predlog kot prepozen, kar pomeni, da bi moral morebitno kršitev določbe 286. člena ZPP toženec uveljavljati že takrat in z uveljavljanjem kršitve šele v pritožbi ne more uspeti (286.b člen ZPP). Na posledice predlaganja dokazov po zaključku prvega naroka pa je bil toženec opozorjen že v vabilu na prvi narok, kar je razvidno iz vabila na l.št. 45.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).