Appeal granted; lower court wrongly treated conditional counterclaim as unconditional, halting proceedings.

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je toženka vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja razveljavitev delilne pogodbe med strankama in do zaključka njenega obravnavanja (pod samostojno številko P2), s katerim bo rešeno predhodno vprašanje razveljavitve pogodbe, prekinilo postopek po osnovni tožbi. Očitno je konkretno nasprotno tožbo štelo kot „klasično“, nepogojno nasprotno tožbo ter spregledalo navedbe, s katerimi toženka uveljavlja omenjeno različico nasprotne tožbe in eventualno nasprotno tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek pod opr. št. P1 in hkrati odločilo, da se bo nadaljeval po pravnomočni rešitvi pravdne zadeve opr. št. P2 istega sodišča.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik navaja, da nasprotna tožba še ni razlog za prekinitev, navedbe v nasprotni tožbi ocenjuje kot neresnične, izpostavlja, da je bila pogodba sklenjena in da ima tožnik interes, da se čimprej vknjiži kot lastnik parcele, katerih izključni lastnik je postal s pogodbo. Tudi če toženka ne bi imela urejenega dostopa do svoje hiše, to ne bi bila ovira za izpolnitev delilne pogodbe, sicer pa ima dostop urejen. Ni razlogov za prekinitev postopka, ker naj bi šlo za predhodno vprašanje veljavnosti ali neveljavnosti delilne pogodbe. Pritožnik meni, da bi nenazadnje sodišče lahko obe zadevi združilo, ne pa s takim manevrom zavlačevalo postopek.

4. Toženka pa v svoji pritožbi opozarja, da je postavila zgolj podrejeni nasprotni toženi zahtevek, t.i. eventualno nasprotno tožbo, ki pride v poštev le takrat, ko toženka z nasprotno tožbo uveljavlja nekaj, kar želi le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ne pa tudi v primeru, če bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako tožbo je mogoče vložiti, če je pogoj interprocesni negotovi bodoči dogodek. Taka je konkretna situacija, saj je toženka vložila tožbo le za primer, da bi sodišče ugotovilo, da je toženka dolžna overiti svoj podpis na delilni pogodbi, sklenjeni med strankama dne 6.7.2010. Podane pa so tudi ostale splošne procesne predpostavke glede nasprotne tožbe, saj je bila nasprotna tožba vložena pred koncem glavne obravnave, zahtevek iz nje je v zvezi s tožbenim zahtevkom oz. se z eventualno nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšen pravice oz. spornega razmerja, od katerih (ne)obstoja je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (sporna veljavnost delilne pogodbe), za oba je tudi stvarno pristojno isto sodišče in predpisana ista vrsta postopka. Glede na navedeno je očitno sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je eventualno nasprotno tožbo obravnavalo kot nasprotno tožbo ter v zvezi s tem uvedlo nov pravdni postopek pod št. P2. Zahtevku po tožbi namreč še ni ugodilo. Toženka se zato ne strinja s stališčem sodišča, da gre za evidentno predhodno vprašanje, za katerega glede na vloženo tožbo ni smotrno, da se ga rešuje v tem postopku in da so podani pogoji za prekinitev po prvi točki prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Če pa je že menilo, da gre za predhodno vprašanje, bi moralo upoštevati 13. člen ZPP, po katerem lahko tako vprašanje samo reši in bi bilo to smotrno oz. celo nujno.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. S tožbo v tej zadevi tožnik zahteva, da sodišče naloži toženki, da overi svoj podpis na delilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama dne 6.7.2010, sicer bo overitev nadomestila ta sodba. Podatki spisa izkazujejo, da je za toženko veljavnost omenjene pogodbe sporna, pri čemer je na s tem povezanih navedbah gradila obrambo v odgovoru na tožbo in predlagala zavrnitev zahtevka. Potrjujejo pa tudi pritožbene navedbe toženke, da je (hkrati) podala nasprotno tožbo, v zvezi s katero je izrecno navedla, da v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je podpis na sporni pogodbi dolžna overiti, iz previdnosti in sklicujoč se na predhodno podane navedbe in dokazne predloge postavlja podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se delilna pogodba razveljavi in da zato nima pravnih učinkov. Nasprotna tožba je očitno zastavljena kot t.i. eventualna nasprotna tožba, pogojno, za primer, da bi sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Čeprav je zakon direktno ne ureja, je sicer v sodni praksi sprejeto stališče, da je eventualna nasprotna tožba (ob ustreznih pogojih) možna. V takih primerih je zahtevek iz nasprotne tožbe postavljen pogojno, povezan je z ugoditvijo zahtevku po tožbi, kar pomeni, da najprej narekuje pretresanje utemeljenosti zahtevka po tožbi. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je toženka vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja razveljavitev delilne pogodbe med strankama in do zaključka njenega obravnavanja (pod samostojno številko P2), s katerim bo rešeno predhodno vprašanje razveljavitve pogodbe, prekinilo postopek po osnovni tožbi. Očitno je konkretno nasprotno tožbo štelo kot „klasično“, nepogojno nasprotno tožbo ter spregledalo navedbe, s katerimi toženka uveljavlja omenjeno različico nasprotne tožbe in je s tega vidika ni pretresalo oz. se do nje opredelilo. Ob spregledanem procesnem gradivu tudi ugotovitev in odločitve v izpodbijanem sklepu ni mogoče sprejeti in je bilo zato potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep o prekinitvi postopka razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz navedb, na katerih toženka gradi zastavljeno nasprotno tožbo.