Appeal dismissed; withdrawal of claim does not require specific explanation of consequences to be valid.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zaradi tega, ker tožniku pred umikom tožbe ni bilo posebej posebej pojasnjeno, kakšne so posledice umika, določbe postopka niso bile kršene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne glede na to, da je umik tožbe nepreklicna izjava volje, vlaga pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Ta je podana s tem, ker mu pooblaščena oseba ni pojasnila posledic umika tožbe, niti ni razumel svoje pravice do tolmača kot tujega državljana, ki ne razume jezika sodišča, ki razpravlja o tožbenem zahtevku. Meni, da je njegova pritožba utemeljena, ker je neuka stranka glede pravdnega postopka in ker je bil v podpis izjave prisiljen in je samo zaradi tega, ker mu je bila odklonjena pravica do tolmača, izgubil pravico do pravilnega sojenja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Ob upoštevanju, da je tožnik na glavni obravnavi dne 29. 11. 2011 (l. št. 30) izrecno izjavil, da umika tožbo, pooblaščenka toženca pa se je z umikom strinjala, je odločitev pravilna, saj temelji na določbi 3. odstavka 188. člena ZPP. Ta pravi, da sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, če je tožba umaknjena.

V obravnavani zadevi je bistveno to, da je tožnik podal izjavo, da umika tožbo. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave, je tožnik takšno izjavo podal potem, ko mu je bila predočena možnost izida tega spora glede na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, po katerem je invalidnost prve kategorije zaradi posledic bolezni pri tožniku nastopila 2. 8. 2011, to je po izdanem drugostopenjskem upravnem aktu toženca. V socialnem sporu se namreč glede na določbe 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta in ugotavlja dejansko stanje, torej tudi obstoj popolne nezmožnosti za delo in prve kategorije, do dneva dokončnosti odločbe, v konkretnem primeru do 16. 3. 2010. Ugotavljanje dejanskega stanja po tem datumu je v pristojnosti toženca v novem postopku, posledično pa tudi odločanje o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja. V zapisniku z glavne obravnave z dne 29. 11. 2011 je še zapisano, da tožnik tožbo v tej zadevi umika zaradi vložitve nove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju prve kategorije invalidnosti, pri ZPIZ-u oziroma tožencu.

Z umikom tožbe je tožnik preklical zahtevo za pravno varstvo. Če se tožba umakne, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko na novo vloži (4. odstavek 188. člena ZPP). Po umiku tožbe nadaljnji postopek ni več dopusten. To je konec postopka (konkretnega sodnega postopka). Sodni sklep, s katerim se na podlagi umika izreče postopek za končan, je deklaratorne narave. Umik tožbe in privoljenje k umiku sta procesni izjavi volje. Izjava o umiku ne prenese ne roka, ne pogoja, izjava o umiku pa tudi ni izpodbojna zaradi hibe v volji in se ne da preklicati.

Vse navedeno pomeni, da izjava o umiku tožbe ne more biti pogojena niti s predhodnim pojasnilom pooblaščene osebe o pravnih posledicah umika. Pritožbene navedbe, da je s tem, ker tožniku pooblaščena oseba ni razjasnila posledic umika tožbe, prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, so zato neutemeljene in brez podlage.

Prav tako ni podana očitana kršitev, da ni razumel pomena svoje pravice do tolmača, da je bil prisiljen v podpis izjave o umiku in da je samo zaradi tega, ker mu je bila odklonjena pravica do tolmača, izgubil pravico do pravilnega sojenja.

V zapisniku z glavne obravnave ni navedeno, da tožnik ni razumel pomena pravice do tolmača in da bi na to opozoril sodišče oziroma na kakršenkoli drug način izrazil, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek ter da bi predlagal postavitev tolmača. Tudi v pritožbi tožnik ne navaja, da je predlagal postavitev tolmača ali na kakršenkoli drug način opozoril na to, da ne razume poteka postopka. Tudi sicer se tožnik na tolmača, pa še to v smislu, da ni razumel svoje pravice do tolmača, ne pa da bi potreboval tolmača, ker ne razume slovenskega jezika, sklicuje šele v pritožbi, kar pa se glede na določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati, saj tožnik ne navaja, razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru iz listinske dokumentacije tudi ne izhaja, da bi tožnik predlagal postavitev tolmača, da bi mu bila ta pravica odklonjena ali da bi bil v izjavo o umiku tožbe prisiljen.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.