Appeal dismissed; plaintiff failed to prove irreparable harm required for interim injunction under ZUS-1.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker tožnik ni navedel dejstev in okoliščin, s katerimi bi utemeljil nastanek in višino škode, je bila zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče odloži izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe do pravnomočnega končanja postopka. Zahtevo je vložil skupaj s tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Sežana z dne 4. 4. 2011, s katero je bilo odločeno, da mora takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo (rekonstrukcijo) stanovanjskega objekta v naselju ..., ki leži na zemljišču parc. št. 15 k. o. D. Z isto odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora do 31. 5. 2011 z obstoječega objekta odstraniti novo zgrajeno leseno strešno konstrukcijo skupaj s korčno kritino in cca 40 cm novo zgrajenega kolenčnega zidu skupaj s horizontalno AB zidno vezjo ter novo leseno medetažno konstrukcijo nad celotnim pritličjem, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka je z odločbo z dne 20. 2. 2012 pritožbo zoper citirano prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Svojih trditev pa s splošno navedbo, da je izvršitev izpodbijane odločbe neracionalna in da bo z njeno izvršitvijo nastala nesorazmerna in težko popravljiva škoda, ne konkretizira z navajanjem dejanskih okoliščin in predložitvijo dokazov.

3. Tožnik zoper citirani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je nastanek težko popravljive škode utemeljil že v sami tožbi, na kar se je v zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi skliceval. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, saj je že vzpostavljeno, za kar je ponudil tudi ustrezne dokaze. Objekt je adaptiral zgolj zato, da bi preprečil škodo, ki je objektu grozila zaradi dotrajanosti strehe, ter na način, ki ne posega v kulturno-zgodovinski pomen same hiše, kot tudi ne vasi ..., ki je pod spomeniškim varstvom. Vsak poseg v hišo bi le-to lahko močno poškodoval. Trenutno stanje je nemoteče, tako za samo vas kot javno korist. Vsak zahtevani poseg stane vsaj 10.000 EUR, tožnik pa je nezaposlen in s pomočjo družine s težavo skrbi za staro družinsko hišo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da samo izda predlagano začasno odredbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Če verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, sodišče prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke niti ne ugotavlja.

7. Glede na naravo tega pravnega instituta zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva, kar vse je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

8. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedel samo to, da bi mu z izvršitvijo odločbe gradbenega inšpektorja nastala nesorazmerna in težko popravljiva škoda, pri čemer se smiselno sklicuje na obrazložitev iz tožbe. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča tožnik tudi v tožbi ni jasno in določno navedel okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljil nastanek in višino škode in tako tudi ni izkazal, da bi morebitna škoda zanj predstavljala težko popravljivo škodo. Tudi trditev o tožnikovem težkem finančnem stanju (in njegovi nezaposlenosti) je neizkazana.

9. Ker torej tožnik ni jasno, natančno in določno opredelil škode, ki naj bi mu nastala v primeru neizdaje začasne odredbe, ter ni izkazal, da bi bila taka škoda zanj težko popravljiva, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje njegovo zahtevo utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.