Supreme Court allows appeal against administrative court refusal of interim order in enforcement dispute.

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 13/2012-7 z dne 25. 1. 2012 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Glede na to, da je v obravnavani zadevi predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe (ki ga je organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdal na podlagi določb 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP in z njim ugotovil, da je odločba, ki naj se izvrši, to je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24. 3. 2006, postala izvršljiva dne 2. 1. 2011, ter določil način izvršbe) ter glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 (v upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon) in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (v upravnem sporu se lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), ni jasno, zakaj sodišče prve stopnji ni odločilo v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (glej sklep I Up 142/2011 z dne 18. 5. 2011 in druge) ter tožbo zoper sklep o izvršbi ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju – ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala zadržanje izvršitve sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor z dne 4. 11. 2011, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. S tem prvostopenjskim sklepom je bila dovoljena izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja z dne 24. 3. 2006 (s katero je bilo tožnici naloženo, da do 30. 9. 2006 odstrani stanovanjsko hišo tlorisne površine 58 m2, stoječo na zemljišču parc. št. 15 k. o...), ki je postala izvršljiva dne 2. 1. 2011, in odločeno, da morata zavezanca objekt odstraniti v roku šest mesecev po prejemu sklepa, sicer bo opravljena upravna izvršba po drugi osebi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnica nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, ni z ničemer argumentirala, ter da navaja le, da bi brez začasne odredbe nastale nepopravljive posledice. Tožnica škode ni z ničemer opredelila ne po vsebini ne po višini.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo napačno in tudi napačno obrazložilo svoje stališče. Meni, da rušenje njenega objekta, v katerem živi in ki predstavlja njen dom, samoumevno predstavlja težko popravljivo škodo in je ni treba dokazovati po višini pa tudi ne opredeljevati. Konkretna dejstva so opredeljena že v upravnem spisu, kjer je tožnica v svojih vlogah natančno pojasnila stanje stvari in svojo ogroženost. V zadevi tudi ne gre prezreti, da gre za ustavne kategorije, in sicer za pravico do lastnine in pravico do stanovanja. Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožnik možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe. Vložena tožba pa mora biti popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje. Vsako meritorno odločanje zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk, kar velja tudi za preizkus zahteve za izdajo začasne odredbe. Vendar pa mora po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up141/2010 z dne 12. 5.2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011 in drugi) sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so podani pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe.

6. Da bi bil tak predhodni preizkus tožbe v tem primeru opravljen, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno.

7. Glede na to, da je v obravnavani zadevi predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe (ki ga je organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdal na podlagi določb 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP in z njim ugotovil, da je odločba, ki naj se izvrši, to je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24. 3. 2006, postala izvršljiva dne 2. 1. 2011, ter določil način izvršbe) ter glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 (v upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon) in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (v upravnem sporu se lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), namreč ni jasno, zakaj sodišče prve stopnji ni odločilo v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (glej sklep I Up 142/2011 z dne 18. 5. 2011 in druge) ter tožbo zoper sklep o izvršbi ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

8. Ker je s takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo odpraviti pomanjkljivosti, navedene v tem sklepu.