VAT audit review dismissed because business transactions were not proven despite tax evasion concerns.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revidentkino vprašanje, „ali je v obdobju, za katerega je bil odmerjen DDV, obstajala obveznost zavezancev za DDV za preprečitev davčnih utaj in bi revidentka pri poslovanju z drugimi subjekti morala paziti na okoliščine, ki bi kazale na to, da so ti „neplačujoči gospodarski subjekti“, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj samo po sebi ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V obravnavanem primeru je namreč odločilno to, da poslovni dogodki niso izkazani, saj ni izkazano, da sta izdajatelja računov, za katera je bilo sicer ugotovljeno, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“, storitve, zaračunane revidentki, tudi zares opravila. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, ugotavljanje revidentovega vedenja o goljufivih transakcijah, t. i. subjektivnega elementa v smislu sodb Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) namreč ni potrebno, če poslovni dogodki niso izkazani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v 1. delu izreka kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 11. 2008, s katero je bil revidentki v I. delu izreka dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja oktober – december 2006, januar – marec 2007, april – junij 2007 in julij – september 2007 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 17.247,82 EUR. Z odločbo tožene stranke z dne 9. 8. 2010 je bila revidentkina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljena zavrnjena.

3. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

4. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

5. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „ali je v obdobju, za katerega je bil odmerjen DDV, obstajala obveznost zavezancev za DDV za preprečitev davčnih utaj in bi revidentka pri poslovanju z drugimi subjekti morala paziti na okoliščine, ki bi kazale na to, da so t. i. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing traderji“ (v nadaljevanju MT)“.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in po določbah 367. a člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja revizija, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določb 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka namreč v prvi vrsti nasprotuje zaključku davčnih organov, da je vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je v obravnavanem primeru odločilno, da poslovni dogodki niso izkazani, saj ni izkazano, da sta izdajatelja računov, za katera je bilo sicer ugotovljeno, da sta MT, storitve, zaračunane revidentki, tudi zares opravila, predložena dokumentacija (gradbeni dnevniki, potni nalogi) pa ni verodostojna in ne izkazuje, da bi sporne storitve opravili navedeni družbi. Zato revidentkino zastavljeno vprašanje ni pomembno vprašanje za odločitev v tej zadevi. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo (v zadevah X Ips 333/2010, X Ips 412/2010, X Ips 422/2010, X Ips 449/2010, X Ips 463/2010 in X Ips 25/2011), ugotavljanje, ali je revident vedel za goljufive transakcije, t. i. subjektivnega elementa v smislu sodb Sodišča Evropske unije (prej Sodišča Evropskih skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel), ni potrebno, če poslovni dogodki niso izkazani.

8. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.