Supreme Court found lower court violated Criminal Code by applying private prosecution rules to an official duty crime.

Ugotovi se, da so bile s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 4498/2010 z dne 31. 8. 2011 kršene določbe prvega, drugega in četrtega odstavka 221. člena Kazenskega zakonika na način iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

[JEDRO]

V primeru kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ (tatvina registrskih tablic), ki se preganja po uradni dolžnosti, za kaznivo dejanje prikrivanja ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 221. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo K 4498/2010 obsojenega P. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je sodišče druge stopnje sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Spremenjena je bila tudi odločitev o stroških kazenskega postopka, in sicer tako, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, nastali do 14. 12. 2010, bremenijo proračun.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper citirano pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po določbi 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Predlagala je, da se ugotovi zgolj kršitev zakona, brez posega v pravnomočno sodno odločbo, glede na drugi odstavek 426. člena ZKP.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana P. M. in njegovemu zagovorniku zaradi odgovora, vendar se do nje nista opredelila.

4. Pritrditi je zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani prekršen kazenski zakon, in sicer glede vprašanja, če je za pregon obravnavanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 221. člena KZ potreben predlog oškodovanca. Sodišče druge stopnje je namreč utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi obtožbe po 4. točki 357. člena ZKP za to kaznivo dejanje z okoliščino, da je oškodovanka v obravnavani zadevi podala predlog le za kaznivo dejanje tatvine. Obtožni predlog zoper obdolženega P. M. pa je bil vložen zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 221. člena KZ, na glavni obravnavi v tej zadevi pa oškodovanka predloga za kaznivo dejanje prikrivanja ni podala (in tudi ne kasneje v trimesečnem roku, od kar je izvedela za storilca tega kaznivega dejanja). Kaznivo dejanje prikrivanja pa se v tem primeru, po mnenju sodišča druge stopnje, ob upoštevanju četrtega odstavka 221. člena KZ, lahko preganja le na predlog oškodovanca, ki ga torej oškodovanka v tem primeru ni podala; predlog za pregon za kaznivo dejanje tatvine namreč ne zajema tudi eventualnih drugih kaznivih dejanj, pač pa mora oškodovanec podati predlog za pregon konkretnega kaznivega dejanja in konkretnega storilca kaznivega dejanja (pri čemer se sodišče druge stopnje sklicuje še na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 434/07).

5. Zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s povzetim stališčem sodišča druge stopnje upravičeno opozarja, da v obravnavani zadevi kaznivo dejanje tatvine, za katerega pregon je podala oškodovanka prijavo in tudi predlog za pregon, ni bilo pregonljivo na predlog, saj ni šlo za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, kot je sicer mogoče sklepati, da zaključuje sodišče druge stopnje. Tatvino registrskih tablic osebnega avtomobila je namreč treba pravno opredeliti po prvem odstavku 211. člena KZ, saj gre za premično stvar, ki ima lastnost, da obsega ali omogoča udejanjanje kakšne pravice in je zato njena vrednost drugotnega pomena (kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi I Ips 5443/2010 z dne 26. 5. 2011, na katero se zahteva tudi pravilno sklicuje). To pa posledično pomeni, da četudi je bil oškodovanki podan očitno napačen pouk, ko je podala kazensko ovadbo zaradi tatvine registrskih tablic (list. št. 12), da se to kaznivo dejanje preganja le na predlog, ta okoliščina ne more imeti nobenega vpliva na dejstvo, da se kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ preganja po uradni dolžnosti. V tem primeru pa za kaznivo dejanje prikrivanja ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 221. člena KZ, ker se ta navezuje le na pregon tistih kaznivih dejanj, s katerimi je bila prikrita stvar pridobljena, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo ali na predlog. V obravnavanem primeru je torej sodišče druge stopnje glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 221. člena KZ, ki je bil predmet obtožbe uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP), ko se je sklicevalo na četrti odstavek 221. člena KZ, ki v tem primeru ni upošteven.

6. Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da je bila storjena z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona, je bilo odločeno, da se zahtevi ugodi in se navedena kršitev zakona, na način po 4. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim, drugim in četrtim odstavkom 221. člena, skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovi, ker je taka ugotovitev v obdolženčevo škodo.